Alexander Tscachouridis je star 28 let in že skoraj štiri leta po svetu potuje s kolesom. Od rojstva do 19. leta je živel v Ravnesburgu v Nemčiji, nato do 24 leta v Berlinu. Njegova mama prihaja iz severne Grčije, oče pa z juga Turčije. Je srednji od treh sinov. Preden se je podal na pot je skoraj 10 let delal v marketingu velikih podjetih. Intervju z njim je opravila Katja Zgoznik, ki ga je spoznala kot popotnika na kolesu na svojem domačem pragu.

NA POTI SPOZNAVAM LJUDI, KI SE MI NASMEHNEJO – NASMEH JIM VRNEM.     

Kaj je tvoj življenski moto? 

Iz vseh situacij naredi najboljše. Pa tudi če kdaj boli, na tak način pusti bolečina tudi izkušnjo, ki pa te naredi močnejšega in zrelejšega.

O čem razmišljaš ob kolesarjenju, ali opazuješ okolico?

Velikokrat razmišljam, kako bi lahko rešil svet. Potem mi pa hitro postane jasno, da sveta sploh ne poznam in potem sanjam, kadar opazujem okolico. Občudujem kar vidim okrog sebe, ogledujem si pokrajine, poslušam glasbo in pritiskam na pedala. Na poti spoznavam ljudi, ki se mi nasmehnejo – nasmeh jim vrnem. En nasmeh lahko spremeni svet, na kolesu ali pa na avtobusu. Nasmeh je brezplačen in prinese samo dobro. Za vse. 

Najbolj zanimiva izkušnja na tvoji poti? 

Dogodila se je iz Indije s kolesom preko meje v Bangladeš. Spoznal sem, da najrevnejši ljudje na tem svetu, podarjajo najlepši nasmeh. Da te povabijo v svoj majhen dom in ti dajo posteljo, čeprav te ne poznajo. Da s tabo delijo svojo hrano, kot da si del njihove družine. Se ti nasmehnejo, ne da bi zato kaj zahtevali. Da so ti ljudje v resnici bolj bogati kot naše zahodne države, kjer šteje še samo denar in dobiček. Najbolj zanimiva izkušnja na tej poti je, bo, in ostane, da resnično bogastvo ljudi ni v tem kaj posedujejo, ampak to kaj lahko izrazijo s svojim obrazom. Zadovoljstvo ljudi se ne more meriti v evrih, ampak jo vidiš v svetlosti njihovih oči. 

Najslabša izkušnja / prigoda na poti? 

Vsepovsod po svetu so slabe in dobre stvari. Moja najhujša izkušnja pa ostaja vrnitev iz Indije v Evropo leta 2013, kjer sem spoznal, da je naša potrošniška družba izgubila povezavo do človeštva. Vse se vrti okrog dobičkov in dohodkov, ter o tem kdo je premožnejši in ima več stvari. Smisel za pravičnost in poštenost se je izgubil in dandanes učimo svoje otroke, da morajo biti boljši od drugih – namesto da bi jih učili, da smo vsi otroci tega sveta. Vsi iz mesa in krvi in ne boljši kot drugi, ampak vsi enako čudoviti. Najhuje na moji poti je bilo spoznanje, da želi človek imeti več, kot pa sam da. In žal ne morem tega spremenit – to je bilo najhujše na mojem potovanju. Ampak tudi iz najhujših situacijah se lahko učimo in to počnem, zmeraj. 

Kje vse si doslej bil, koliko km si prevozil? 

Merilnika z kilometrimo žal nimam na kolesu. Če merim po državah, sem bil v več kot 20. Na poti sem že skoraj 4 leta.

POČUTIM SE DA ME USMERJA NARAVA, AMPAK TUDI NEKA NOTRANJA ENERGIJA, KI ME VEDNO ZNOVA POGANJA

Imaš kakšne načrte za prihodnost?

Poročiti se in imeti otroke ter kmetijo s konji in živalmi. Lasten vrt in lastno šolo, v kateri bom otrokom iz vasi lahko vse pokazal - ne iz knjige, ampak v naravi. Otroci dandanes odraščajo z iPhoni, namesto z vrtovi. Naša dolžnost je, da novi generaciji otrok pokažemo naravo namesto Facebooka. Saj so naša prihodnost in mi jim zapuščamo planet, ki je popolnoma razpadel in uničen. Imamo obvezo, da na novo in iskreno razložimo svet današnjim otrokom. Jim povemo, da smo naredili ogromno napak, a smo se iz njih naučili. Svojo prihodnost si predstavljam zelo preprosto. Trajnostno in s polno odgovornostjo do mame Zemlje. 

Kdaj si se podal na pot in kdaj se nameravaš ustaviti?

Začel sem 10. septembra 2011 in končal 1. januarja 2015, saj sem želel napisati knjigo. Ampak do tega ni nikoli prišlo, ker sem 9. maja 2015 v Grčiji spoznal svojo zaročenko in zdaj živiva v Parizu. V septembru se bova poročila in nato skupaj potovala po svetu ter skupaj spoznavala nove kulture ter ljudi. Iz tega se bova učila in ugotovila, kaj lahko narediva za najino skupno življenje. Predvsem pa, kaj bova lahko ustvarila, da bo tudi drugim pomagalo. Pomagalo v smislu motivacije in inspiracije, saj na koncu je vsak zase odgovoren za svoje življenje. Življenje pa je veliko darilo in eno neskončno potovanje, zato v bistvu tudi ne morem reči, da sem s potovanjem končal, ampak samo dal malo v „mirovanje“. 

Kje spiš? Kako je s tvojo prtljago, hrano, ipd.?

Povsod. Pod mostovi, na železniških postajah, na klopci v parku, v šotoru, v hišah, hotelih, tudi kdaj na kakšnem stolu, sredi neke za-bave, ker sem bil preveč utrujen, da bi šel eno nadstropje višje spati na kavč. Hrano se najde povsod, posebej v Evropi lahko svežo hra-no celo iz kontejnerjev polovim. Hrane je v obilju, ker se je prev-eliko zmeče vstran. Splošno pa imam zmeraj nekaj denarja za kruh in tudi velikokrat (zelo velikokrat) imam srečo, da me ljudje povabijo v svoj dom. Tam izmenjam zgodbe iz vsega sveta, za dobro hrano. 

Kaj je tvoja motivacija? Je tvoje potovanje tudi kako politično ipd. Povezano?

Počutim se da me usmerja narava, ampak tudi neka notranja energija,  ki me vedno znova poganja, da ne stojim na mestu, ampak da zmeraj nove stvari doživljam. Da uživam v novih trenutkih in se prepuščam novim doživetij. Zato zmeraj ne potrebujem kolesa. Kdaj vesljam tudi s kajakom po Dravi ali  avtoštopam... vse se da. Življenje je veliko darilo in obstaja veliko različnih priložnosti, kako to darilo odpreti, vzeti v svoje roke. Politični cilj? Politika je velik teater in ta oder ni zame. Predsedniki tega sveta obljubljajo da bodo veliko naredili, da bodo le izvoljeni. Potem jih izvolijo in nič od obljubljenega ne držijo. Na koncu je zmeraj državljan tisti nor in ogoljufan, izvoljenec pa izgine v ozadje, ko si je napolnil žepe. Politika je ena ogabna igra, z njo nočem imeti nobenega opravka. Praktično ne gledam poročil in tudi ne televizije – kadar potujem imam pred očmi resnico!