Hrust, ki je  letos aprila dopolnil 60 let in ki trenira profesionalne borce MMA, občasno odigra junaka, skrbi za red in mir na ulicah Louisiane kot čisto pravi policist in vodi Aikido seminarje po ZDA in Japonskem, ima še eno izvrstno vrlino, ki je večini sveta tako znana, kot dobra dela družine Lannister (serija Game of Thrones / Igra prestolov): igranje kitare.
    
Brenkanje hudičeve glasbe
Steven je svojo prvo kitaro dobil, ko je bil star 12 let. In od takrat dalje veselo preigrava blues lestvice in rife. Čeprav ne gre spregledati, da ima na svojih dveh ploščah tudi country in pop navdihnjene komade.
Svojo ljubezen do kitare je delil na odru s številnimi legendami blues industrije. BB King, Bo Diddley in John Hooker so ga z veseljem sprejeli na oder, a od vseh ga je najbolj inspiriral Clarence »Gotemouth« Brown, ki je umrl zaradi posledic orkana Katrina.

Albumi
Naslov prvega albuma, ki ga je Steven izdal leta 2005 je Crystal Cave, za kar ga je navdihnila njegova mama. Plošča je v Evropi dosegla vrh najbolj prodajanih albumov. Na plati pa lahko slišimo različne in zanimive kombinacije bluesa, popa, jazza in reggaeja, s klasičnim solom na orglicah, ki ga je prispeval velecenjeni Stevie Wonder.
Na njegovem drugem albumu iz leta 2007, Mojo Priest je le še trdneje dokazal, da je pri glasbi ostal zvest svojim bluesovskim koreninam.
Besedila na obeh ploščah so tipično bluesovska, precej impresivno pa je njegovo igranje kitare, ki jo, kot pravi blues mojster igra brez trzalice, a se seveda ne more kosati z BB Kingom, kljub temu pa je neverjetno zadovoljivo. Mogoče je temu tako tudi zato, ker smo Štefa navajeni gledati v policijski uniformi ali kimonu, in postaneš osupel že zaradi tega, ker ugotoviš, da v življenju zna še nekaj drugačnega, kulturnega.

Must hear
Slow Boat To China (Mojo Priest)
Route 23 (Crystal Cave)