Očeta sem pred letom povprašala če se je kaj spremenilo v času, ki je minil od njegovega 18. leta. 
Rekel je, da je to težko reči, saj se je v tem času spremenil tudi njegov pogled na svet.
Nato se je zamislil, odložil knjigo in se zazrl, kot da bi gledal v preteklost.
“Kako je bilo, takrat, ko si bil ti star toliko kot jaz” nisem odnehala.
Malo je pomislil..
“Ni bilo toliko možnosti. Rock glasba se naprimer ni poslušala v lokalih.. smo pa okupirali neko gostilno, kjer smo se zbirali takrat tako imenovani hippiji.”
“Kaj pa družba in želja po materializmu, po stvareh, kako je bilo takrat?” sem spet vprašala
“Nismo imeli veliko, imeli smo dovolj. Čeprav si nismo mogli privoščiti veliko, smo tisto kar smo kupili zapravili za nekaj kar smo resnično želeli in kar smo resnično potrebovali. V tistih časih ni bilo toliko zapravljanja za nepotrebne reči. Sicer v trgovinah tudi ni bilo toliko vseh teh reči na razpolago, ki jih imamo zdaj. Ni bilo toliko zunanjih vplivov, ki bi nas želele prepričati rabiš to in tisto.. torej televizije in reklam in vsega podobnega. Mladina takrat in mladina danes.. se je vsekakor spremenila. Saj sama veš kaj si mladi danes pošiljate po facebooku .. Takrat smo se na primer zbrali v lokalu, ki smo ga vzeli za svojega in je eden izmed nas prinesel knjigo, ki smo jo nato vsi prebrali in o njej debatirali... pa tudi zabave nam ni manjkalo.. poleti smo se zbirali po parkih..” je rekel in se spet zazrl.
“Joj če bi ugotovila, kako potovati v času., bi šla nazaj vsaj za nekaj časa in izkusila tisto vzdušje.”
“Ja res je bilo lepo, ampak tebi bi najbrž bilo težko. Saj si navajena vsega tega materializma. Pa ne samo ti, vsak izmed nas. Zaradi družbe, ki nam daje misel, da potrebujemo vse več in več. Danes na primer, gre veliko ljudi v trgovino z mislijo, to bom kupil in bom srečen. Ampak ko takole gledam v sedanjost in preteklost. Sreča ni samo v stvareh, tisto je bolj zadovoljstvo. Kratkotrajna sreča. Seveda po tistih ne nujnih rečeh.” je dejal
“Stvari imamo res preveč, vse nam je prineseno na pladnju. Sploh večini mladini. Včasih me vse to kar imam že kar utesnjuje. Mi daje občutek ujetosti, med materializmom. Ampak kaj bi spremenilo če bi se odrekala.. nič. Družba mi narekuje da je tako kot živimo prav, da potrebujem vse to in še več” 
Odrekanje. imeti manj stvari, tisto kar imaš majhnega zares ceniti. 
Stvari nas zaslepujejo in nam zaslepijo pravo pot. pravo pot do sreče.