Da bi šla sprehajat pse v lokalno zavetišče, je misel, ki se mi je porajala že več let, pred kratkim pa sem jo tudi udejanjila. Prvi korak k temu je bila informativna poizvedba na domači spletni strani Zavetišča za živali Maribor. Na njihov elektronski naslov sem poslala svoj namen o priključitvi v ekipo sprehajalcev in še v istem tednu sem se znašla v družbi osebja v zavetišču, kjer sem najprej opravila interno izobraževanje za sprehajalca, nato pa dobila svojo prvo psičko za v spremstvo na sprehodu.

Z dejavnostjo pripomorem kot dodatna pomoč pri oskrbovanju psov. Psi na sprehodih opravijo potrebo po lulanju in kakanju izven svojega bivalnega prostora, jim pa tako omogočim tudi nekaj dodatnega sproščanja, gibanja, zabavanja in popestritve.

Med sprehajanjem pa sem se vprašala: kdo sploh koga pelje na sprehod? Vzrokov, zakaj sem se priključila ekipi sprehajalcev, je več in eden izmed teh je nudenje pomoči – ni pa to glavni razlog. Odkar pomnim, me stik z živalmi razveseljuje. Z mano že živi mačja družabnica, imam pa tudi željo, da bi svoj dom in vsakdan enkrat delila tudi s psom. Sprehajanja v zavetišču so zato zame postala najboljši in najlepši približek k izpolnitvi te želje, ki pa ima zame tudi druge dobre lastnosti. Znani so splošni zdravstveni učinki sprehodov, kot so zmanjšan krvni tlak, izboljšanje ravnotežja, nadzor ravni sladkorja v krvi ter lajšanje bolečin v sklepih in mišicah (vir: Kužek.si, »Prednosti sprehajanja psov za naše zdravje«).

Prav tako so tukaj učinki na področju duševnega zdravja, kot na primer razbremenitev od stresnega vsakdana ter pomoč pri anksioznih motnjah in depresiji (vir: Vizita.si, »Kako hišni ljubljenčki vplivajo na duševno zdravje?«).

Meni je všeč, da se pri sprehajanju razgibam, da sem na zraku v naravi in da se sprostim, predvsem pa mi je všeč občutek koristnosti. Ne spomnim se, kdaj mi je to postalo pomembno, če je tako pri meni že od nekdaj ali gre za nekaj priučenega z leti; vsekakor pa imam rada, da sem del nečesa, pri čemer se počutim, da prispevam svoj del k celoti in mi je užitek sodelovati.

Na sprehodih sem minimalno eno uro in vidim, da ne glede na to, kaj se mi je prejšnji dan stresnega dogajalo ali kaj me bremeni za naprej, skrbi in težave v tem času skoraj povsem ali pa tudi popolnoma izginejo. V času sprehoda je moj fokus posvečen temu čudovitemu bitje zraven mene, ki v tistem trenutku deli z mano vso svojo radost, ljubezen in veselje ob metanju tiste ene igračke ali lesene palice, občasnem božanju ali pa že zgolj v raziskovanju gozda ob zavetišču.