Zdi se, da živimo na pragu nove dobe. Skozi kulturo vidimo znake sprememb, napredka in razvoja. Ustvarjalni razred je tik na tem, da s pomočjo interneta in druge s tem povezane tehnologije, popolnoma spremeni ves socialno-ekonomski sistem.
In vendar tukaj nekaj zelo smrdi. Večji del  t.i. ustvarjalnega razreda, lahko išče delo v obstoječi družbeni infrastrukturi (ali infrastrukturi koorporacij), kjer pa je zelo malo možnosti za ustvarjalnost in inovatinost. In prav ti, ki bi lahko ustvarili nujno potrebne spremembe v družbi, porabljajo svoj čas in energijo, s tem ko poskušajo preživeti. Tisti, ki obdržijo službe, morajo žrtvovati ideje, ki šefom in delničarjem pač niso všeč ali niso v interesu podjetij.
Še posebej je ta problem razširjen med osebami, ki jih je naša družba označila kot nenormalne. Popredalčkani so kot asocialni, ekscentrični, introvertirani, izjemno občutljivi, bipolarni, neuro-atipični, nadarjeni, ali pa s katero od mnogih drugih oznak, ki imajo ponižujoč učinek. Težava je samo v tem, da je še vsaka oseba, ki je dosegla kakšno pomembno spremembo na tem svetu, spadala v eno izmed naštetih kategorij. 
Najbolj ustvarjalni vizionarji pogosto ne morejo ustrezno delovati v sodobni družbi. Zaradi tega so brez službe, hrane in zavetja. In takoj, ko to priznaš, te označijo za lenega, arogantnega in elitističnega, itd. Očitno še nismo (družba) pripravljeni priznati, da je trenutna definicija „normalnega“ človeka, ne le navidezna temveč tudi nemogoča. Čas je, da prekinemo ta dvojna merila. Ideja kako to storiti, je nekaj desetletij spala v kulturnem podzemlju. Leta 1969 je R. Buckminister Fuller (alias Bucky Fuller) objavil kratek priročnik Navodila za upravljanje vesoljske ladje Zemlja (Operating Manual for Spaceship Earth). 
In Fuller pravi:
    ...vsakemu, ki je brezposeln ali postane brezposeln, bi morali dati štipendijo za raziskave in razvoj ali preprosto za razmišljanje. Človek mora  imeti pogum, da si upa razmišljati o resnici in ustrezno ukrepati, brez strahu, da ga bo to stalo dostojnega življenja. Na vsakih 100.000 zaposlenih v raziskavah in razvoju ali le v razmišljanju, se bo našel nekdo, ki  mu bo uspel velik preboj in ki bo poplačal štipendije vseh preostalih 99.999.
To pa nikoli ne bo mogoče v povsem kapitalističnem sistemu, ki deluje v skladu z načeli sebičnosti in pohlepa ali pod napačnim geslom o preživetju najmočnejšega. Internet omogoča nekatere nestandardne načine financiranja, najbolj pogosto pa so orientirani v financiranje kreativnih idej ali projektov, ne pa kreativnega življenja. In jemanje kakršnihkoli posojil se zdi nevarno, ker ne  moremo zagotoviti, da bomo imeli možnost vračila.
Za nekatere od nas služba ali kariera ni odgovor. Nekateri morajo priznati, da potrebujejo pomoč pri financiranju svojega obstoja. Fuller je uporabil tudi izraz „um štipendij“. Njegov namen je bil zelo jasen:
    Z univerzalnimi raziskavami in razvojem štipendij, bomo zagotovili emacipacijo človečnosti od tega, da smo le mišice in refleksni stroji. Vsem bomo dali priložnost, da razvijejo svoje najmočnejše mentalne in intuicijske sposobnosti. […] Želimo si, da bi vsi razmišljali jasno.
V tem duhu, bi lahko ustvarili spletno skupnost, ki bi zagotavljala eksistencialno financiranje ljudem, ki to potrebujejo. Prejemniki bodo morali pokazati, kakšen je njihov prispevek k družbi, v obliki idej, projektov, umetnosti, inovacij, družbenih gibanj, itd. Donatorji pa bodo lahko izbirali, kateri posamezniki jih najbolj zanimajo.
        Dovolj časa smo porabili o vizijah futurističnih družb. Nekateri čutijo potrebo, da te vizije tudi uresničijo. Čas je, da omogočimo tem ljudem in financiramo njihov obstoj, medtem, ko oni skrbijo za bolj nujne zadeve, kot so spreminjanje sveta.