Na zadnjih lokalnih volitvah so volilni abstinenti pobrali približno 50% vseh glasov, na državnozborskih volitvah 34%, na evropskih volitvah pa neverjetnih 72% glasov. 

Na vseh volitvah, ki so se zgodile v Sloveniji v zadnjih nekaj letih, vztrajno zmaguje neformalna politična opcija volilnih abstinentov. Podporniki te »stranke« kažejo na prepričanje, da je bolje ne iti na volitve in pustiti drugim, recimo sosedom, da glasujejo namesto njih. Če bi bili volilni abstinenti organizirani v stranko, bi se lahko imenovala Sosedska stranka. Pripadniki te stranke se odpovedujejo svojemu glasu in zaupajo sosedom, da odločajo v njihovem imenu. To sicer počnejo iz različnih razlogov, vsem pa je skupno prepričanje, da je najbolje ne voliti. A tudi volilna absitenca je politična izbira. Izbira, ki predpostavlja, da sosed, ki gre na volitve, bolje kot jaz ve, kako bi morala biti družba urejena, zato je bolje, da on glasuje še zame. 
Na zadnjih lokalnih volitvah so volilni abstinenti (odslej Sosedska stranka) pobrali približno 50% vseh glasov, na državnozborskih volitvah 34%, na evropskih volitvah pa neverjetnih 72% glasov. Izračunamo lahko, da je zaradi visoke neudeležbe glas tiste ali tistega, ki gre volit, vreden nekajkrat več. Na zadnjih Evropskih volitvah, na primer, je glas aktivnega volivca pomenil tri glasove, svojega in še dva za tiste, ki niso šli volit. V Mariboru, kjer je bila udeležba še nižja, je vsak aktivni volivec glasoval za štiri. To pomeni, da je zmagovalno opcijo, ki je dobila okoli 25% glasov, volilo zgolj dobrih 6% Mariborčank in Mariborčanov. Ne voliti, pomeni zaupati v sosede, da volijo za nas. Sosedska stranka je ultimativen favorit vseh volitev. Vseh odkar vztrajno zmaguje, določa politično sliko naše družbe, zato je čas, da preverimo, ali je glas zanjo – volilna abstinenca – res  najboljša izbira. Zakaj ljudje ne hodijo na volitve, zakaj verjamejo, da je svoj glas pametneje prepustiti sosedu? Poglejmo si sedem najpogostejših razlogov, zakaj ljudje namesto političnim strankam, ki kandidirajo in nosijo politično odgovornost, raje glasujejo za Sosedsko stranko, ki ne odgovarja nikomur.
 
1.) »Ni prave izbire.«
Večina volilnih abstinentov je prepričanih, da njih ne more zastopati nihče. Vse izbire, ki so na voljo, so preslabe. Ker nočejo glasovati za nekoga, ki mu ne zaupajo, raje ne volijo nikogar. Narobe, ti ljudje volijo Sosedsko stranko. Na vsakega volivca, ki ne voli, pride sosed, ki voli zanj. Tisti, ki so volili, določeni opciji pomagajo priti na oblast. Na koncu se glasovi merijo v deležih tistih, ki so šli na volitve. Sosed, ki »bolje ve, kdo naj vlada«, je glasoval tudi v imenu vseh, ki so ostali doma. Ob nizki volilni udeležbi, je sosedov glas še močnejši. Sosedje so takšni in drugačni. Nekateri delijo naše vrednote, z drugimi pa se ne strinjamo o ničemer. Bolj ko so naše politične preference specifične in bolj ko velja, da teh vrednot ne zastopa nihče od danih kandidatov, večja je verjetnost, da teh istih vrednot ne deli niti sosed, ki je šel volit namesto nas.

2.) »Vsi so isti.«
Drugi razlog za podporo Sosedski stranki gradi na prepričanju, da so vsi politiki isti, zato ni važno, katerega podpremo in je potemtakem čisto vseeno, tudi če ne gremo na volitve. Ne glede na to, kdo vlada, se ne bo spremenilo nič, zakaj bi se torej trudili, pravijo v Sosedski stranki. Politične opcije, ki nam vladajo zadnja leta, se res niso najbolje izkazale, zato nobene od njih ne moremo podpreti s posebnim navdušenjem. Vseeno pa so se razmere v zadnjih letih v družbi močno spreminjale in se bodo spreminjale še naprej. Ohranitev socialne države, javnega zdravstva, brezplačnega šolstva, zagotavljanje stanovanj za mlade, ustvarjanje delovnih mest, reševanje okoljskih problemov, vloga religije v družbi; vse to so področja, ki bodo na udaru, politične opcije, ki kandidirajo za našo podporo, pa bodo izzive reševale precej različno. Poleg tega nam vsake volitve prinašajo nekaj novincev, ki že s svojo novostjo na politični sceni prinašajo spremembe. Sosedska stranka, bo za razliko od njih glasovala, tako kot vsakokratna vlada. Namreč ne bo glasovala, le gledala bo, kako v njenem imenu glasuje vladajoča opcija. Volilni abstinenti so s svojo ne udeležbo na volitvah sosedom podelili svoj glas in omogočili zmago vsakokratnim zmagovalcem. Sosedska stranka je tako močna, da bi premagala še najmočnejšo politično stranko v Sloveniji, zato jo moramo klicati na odgovornost za razmere, ki nam vladajo.

3.) »En glas ne pomeni nič.«
»En glas se izgubi v množici glasov, zato ne bo nič hudega, če zgolj ti ne glasuješ.« To bi lahko bil predvolilni nagovor Sosedov. Gre za zvito taktiko Sosedske stranke, s katero si vedno znova pridobi veliko število glasov. Vsak je namreč prepričan, da je on edini, ki bo »preskočil« volitve. Ko množica ljudi razmišlja na ta način in nihče od njih ne gre volit, so tudi ti ljudje predali glas sosedom, ki volitev nikoli ne izpustijo, tam pa seveda glasujejo zelo po svoje. En glas ne pomeni nič, ko je glasov veliko, pomenijo vse.

4.) »Politika pokvari tudi najboljše.«
Naslednja skupina podpornikov Sosedske stranke je razočarana. Politiko vidijo kot umazano dejavnost, ki pokvari še tako dobrega človeka. Namesto, da gredo ljudje v umazan svet politike, naj ostanejo zunaj in ohranijo zvesti svojim načelom, radi povedo »Sosedje«. A če so vsi načelni ljudje zunaj politike, udobno v Sosedski stranki, njihova načela ne bodo odločala o političnih vprašanjih. Kaj je bolje bolj ali manj načelen vladar, ali vedno načelen nemočni opazovalec? Kdo bo na koncu odločal? Žal zgolj tisti, ki bo vsakokrat izvoljen. Izbranec, ki ga bodo z abstinenco dopustili volivci Sosedske stranke.

5.) »Abstinenca je pred-revolucija.«
Nekateri ljudje ne volijo iz načelnih razlogov. S obstoječim političnim sistemom nočejo imeti ničesar, zato ga nočejo legitimirati z udeležbo na volitvah. Zavzemajo se za revolucijo, ki bo postavila nov sistem. Tudi če lahko simpatiziramo s to idealistično držo, pa težko razumemo, kako bo prepuščanje glasov sosedom, da volijo za nas, pripeljala do revolucije. Revolucije ni v programu Sosedske stranke. Če revolucionarji pripravljajo državni udar, ali kako drugo obliko revolucije, jih briga za volitve in so zanje res nesmiselne. Vsi ostali, ki se v naslednjih letih ne nameravajo angažirati v revoluciji pa se morajo zavedati posledic prenašanje svojega glasu na Sosede.

6.) »Volitve so farsa, vladajo strici iz ozadja.«
Vedno bodo obstajale močne civilno-družbene skupine, ki bodo poskušale vplivati na vsakokratno oblast. Iz ozadja in ospredja bodo na oblast poskušali vplivali ta in ona podjetja, pa tudi sindikati, študentje, okoljevarstveniki, humanitarci, društva ter druge skupine. A na oblasti je vedno konkretna stranka s konkretnimi osebami, ki pred volivci nosijo politično odgovornost, zaupanje volivcev pa bodo morali preveriti na volitvah. Ne glede na to, kaj pravijo »sile iz ozadja«, so vladajoči politiki v prvi vrsti poslušni volivcem. Ti so močnejši od vsakega ozadja. Angažirani volivci lahko z močjo svojih glasov zamenjajo vsako vlado.

7.) »Politika me ne zanima.«
Nekaterih politika pač ne zanima in jim je vseeno za družbena vprašanja. Ti ljudje zaupajo drugim, da bodo skrbeli za javne zadeve in ob tem se počutijo v redu. Ne glede na to, kdo vlada, je tem ljudem ok. To so edini volivci Sosedske stranke, ki jih le za svoje glasove ni zmanipulirala. Le oni lahko iskreno rečejo »ne hodim na volitve, zame voli sosed«. Vsi ostali, ki razmišljajo o volilni abstinenci pa se morajo vprašati, ali si Sosedska stranka res zasluži njihovo podporo. Sosedska stranka je največja stranka in hkrati ne nosi nobene odgovornosti. Podpira vsakokratno vlado, pripada ji večino volivcev v Sloveniji, kljub temu, da se še nikoli ni izkazala. Še nikoli ni uresničila idealov volilnih abstinentov pa jih le ti vedno znova zaupajo. Kdaj bodo volivci spregledali in ugotovili, da bolje od soseda vedo, kdo naj jih v politiki zastopa. Volitve ne pomenijo izbiranja idealnih kandidatk in kandidatov. Idealnih kandidatov ni. So samo navadni ljudje, dobri in slabi, tako kot mi vsi, ki so pripravljeni prevzeti politično odgovornost in se v imenu drugih podati v boj za uresničevanje sveta po vrednotah, v katere verjamejo. Podpremo lahko tiste med njimi, ki so nam bližje, namesto tistih drugih, ki so nam dlje. Politična realnost je kot tehtnica, pri čemer različne opcije predstavljajo različne strani, volivec pa je utež, ki je vedno položena na eno od stani. Če ostanemo na mestu podpiramo obstoječe ravnotežje. Če se premaknemo drugam, okrepimo neko opcijo in ošibimo drugo. Če ne glasujemo, pa pustimo, da nas nese gor in dol, levo in desno, pač glede na to, kako se bodo drugi odločili. Sosedska stranka je stranka opazovalcev, ki pustijo, da jih aktivna manjšina vedno znova okoli prinaša. Dovolj!

Sosedska stranka je največja stranka in hkrati ne nosi nobene odgovornosti. Podpira vsakokratno vlado, pripada ji večino volivcev v Sloveniji, kljub temu, da se še nikoli ni izkazala. Še nikoli ni uresničila idealov volilnih abstinentov pa jih le ti vedno znova zaupajo.