Star sem 29 let in večina mojih prijateljev, ki so sicer pretežno pametni, ambiciozni in talentiranih, je otožnih. Smejijo se in gledajo YouTube posnetke in bulijo v joške natakarcam in vse banalne stvari, a globoko spodaj so otožni. To sem si potrdil ta mesec, ko me je bolezen posadila v posteljo in sem podrobneje spremljal socialna omrežja. Začuti se bolj na Twitterju kot na Facebooku. Na Facebooku se večina malce pretvarja, da so veseli, da so obiskali to in to, jedo tam in tam in noge namakajo na najboljših lokacijah Evrope. A Facebook je le površina, pod njo tiči Twitter, kjer je lažje brati med vrsticami, ker te fotografije ne preslepijo tako zlahka in kjer se zdi, da je podton žalost. Tudi sam nisem imun. Še nikoli prej se nisem počutil tako slabovoljnega. Pa ni krivo slabo poletje, niti ni to, da ima sestra hude težave sama s seboj. Gre za nek občutek nemoči in predvsem nesmisla. Zbudim se in pomislim - spet?  Spet to jutro, ko se mudi. Spet služba (pred študenta se razume)? Spet to in še več tega? Koliko še? Koliko let? In je res vredno? To, da me je pred pol leta pustila punca ima gotovo vpliv. Iskreno tudi sam nisem želel nadaljevati zveze. Zveza je bila le svetla točka na temnem obzorju, ki ga slutim že dolgo. Ko tako nekoliko nostalgično gledam na otroštvo, vidim, da ni bilo enkratno, sploh ne, je pa bilo neko upanje, da bo svet boljši, da bom odrasel in bom počel stvari, ki me veselijo, nobenih domačih nalog, nobenih tečnih popoldanskih tečajev in nobenega ohrovta v nedeljo. Tri generacije, ki so končale 20. stoletje - bejbi boomerji, generacija X in mi ipsilončki, smo prispevali k Zahodnjaškui družbi, ki je drekasta. Moj najstniški ali celo prednajstniški idol, Kurt Cobain, me je hitro navdušil s svojo brezbrižno ideologijo in prikazovanjem bede in umetničenja. Že takrat sem poznal veliko ljudi, ki so bili zaslepljeni z materializmom, zdaj ob druzboslovnem študiju, vidim, da je to slepa pot generacije šestdesetih, ki so sicer fajn seksali in mirovno mislili, a si kljub temu nadeli srajce in kravate in šli delit svet. Zdi se kot da vsaka generacija  ubije prav to za kar se je v svoji najstniški fazi borila. Hipiji so postali japiji, revolucionisti so pričeli kotaliti kapitalne naložbe in ustvarili paranoičen svet kot ga poznamo. Pa so si ti klinci še vedno govorili, da so pankerji. Na poti v službo so nabijali Fugazije potem pa ljudi goljufali pri finančnih naložbah.  Brez slabe vesti, le po po predalčkih.
Pa jih ne obsojam. Nekje v devetdesetih in to sem ugotovil retrospektivno, je potem izgledalo, kot da se stvari spreminjajo. Anti-konsumerizem, upori, še Hollywood je štancal filme kot je Fight Club, kar je precej direkten napad na potrošniško dobo, če vprašate mene. Potem počasi pa sta Amerika in Evropa začeli driskat. Na veliko. In tekoče. Po slovitih napadih na dvojčka se je vrnil patriotizem in meje in to po celem svetu. Mi proti njim - tujcem, priseljencem, čudnovernim, drugačnim, divjim, neomikanim,   fanatičnim, nazadnjaškim, ki motijo naš krasni svet in domnevno ogrožajo službe, čiste hodnike pri zdravniku in še kaj... Nehal sem žret gobe in hodit na koncerte Rage Against The Machine, iskal sem stabilnost - prvič v življenju pri 22. letih. Čutil sem pritisk tega, da morem ustvarit kariero, ustvarit nekaj, kupit avto, vstavit otroke v mini majčke AC/DC, opremit stanovanje s kakim kosom, ki ni iz Ikeje in še kaj. Čas je, da se osmislim, končam faks in postanem pomemben člen sveta. Pa imam sedaj diplomo, na ravno toliko debelem papirju, da si z njo ne morem obrisat riti. Službo imam prek študenta še vedno, ker prave nisem dobil in sem vpisal magisterij, za katerega vem, da ga bom težko uporabil, da pa lahko dobim sedaj službo, kjer bom delal ali za dva ali tri (za plačo enega) in bil hvaležen (ker so težki časi!) ali pa lahko kar crknem na odpadu družbe skupaj z lenuhi na Zavodu za zaposlovanje, ker v takem delu pač ne vidim smisla, niti sebe, še toliko kot ga je, se potem izgubi trikrat na dan ali popoldne na kavču. In tako sem tu - preganjan s tisočerimi mislimi, z miselnostjo generacije staršev, ki je drugačna in ki je še imela nek smisel, nek enoten pogled na zadeve, medtem ko jaz in moji kolegi ne vemo, kaj smo, kaj bi, kaj bomo in komu na čast. In gremo na Facebook in Twitter in spremenimo profilno sliko in zalimamo kak pameten slogan, da se zdi, hej svet, sej sem tu, spremljam dogodke in hodim volit in vse. In raje grem na YouTube kot v kino, ker je jebeno drag, če bi to postalo navada in si potegnem dol nove komade od najbolj jeznih pankerjev, kar jih najdem in se počutim slabo, ker vem, da živim tako, kot oni pojejo proti in pa da nisem niti kupil jebenega CDja, ker ga a) nimam kam vtaknit in ker b) šparam za stanovanje, ki ga bom lahko kupil po sedanjih izračunih nekje leta 2048. Ko sem že pri glasbi...kakšen drek! Kakšne pesmi! O tem kako v dreku je svet bi lahko sodili po popularni glasbi in s tem sem povedal vse. Kot rečeno sem poslušal Nirvano in Alice in Chains poleg panka in takrat je to bil podn pod podna, ves čas sem od sestre poslušal, da je to  jebena lizika z okusom sladkorne pene proti pravi muziki prejšnjih dekad. In ja, morda upravičeno, ampak kaj pa zdaj. Še Silverchair zvenijo kot izbrana dela klasike proti današnji prevladujoči glasbi. In filmi. Koliko romantičnih komedij, kjer igrajo tipi v puloverjih in z iMaci in ki hodijo na fitnes in ženske, ki govorijo čudne fraze in nosijo copate s psi in po službi delajo cupcake in na tablici posuti z HelloKitty - morem še videt? Koliko jih še lahko naredijo? Kdaj sem nazadnje videl res dober, originalen film, ki je imel vizijo, umetniško vrednost in je nekaj povedal? Magija je izpuhtela. Vse je podjetje, vse je profit, vse je reklama, vse je last. Jebemti, da vem, kdo so Kardashiani. Kako je to mogoče? Kje v vsem tem lahko najdeš smisel? In zagamani internet. Koliko upanja je bilo v tem mediju...vsi se bomo povezali, svet je na dotiku miške, ideje se bodo gradile, glas bodo dobili neslišani.. delno je res, a v veliki meri je vse skupaj postal Facebook. Hitro gor, hitro, da nisem zamudil, kaj je Aleš danes jedel. Pa da vidim, da je nek tip naredil sliko iz 800 zamaškov in da so vse moje sošolke iz srednje dahnile Oooh, ko je Ryan Gosling postal seksi moški leta in spet - zakaj to vem in aaaa, ob treh zjutraj, ko ne morem spat sem spet na nekem omrežju in  vidim, da ostali tudi ne spijo pač pa limajo na zidu neke glupe meditacijske misli in so najbrž isto tako jezni na svet in nase in na vse puhlice in na to, da čutijo, da to ni to, v izogib temu pa se potem ironično postavljajo z novimi avti, in iPhoni in poinstagramirajo vse te dosežke in se počutijo vsaj malo pomembni, ko dobijo 78 všečkov in to še delajo naprej, ker hej, v družbi nikjer drugje ne dobiš všečka. To je laž in vse ostalo je laž. Vse kar so nam povedali, ko smo bili majhni je laž. Bodi priden in se ti bo dobro godilo, končaj šolo in dobil boš službo, bodi pošten in pošteno se ti bo vračalo, aja ne ups, pošteno boš nategnjen, od bank, od države od vsega, ampak vsaj nategnjen boš in ne pozabljen. Ti ni všeč? Pa kaj jokcaš, naredi si firmo, odpri SP,  da vidimo ta potencial mladine. Kupi ti, ne bodi kupljen, je moto. Prodaj se, ampak drago in zajebi tri ostale pri tem, ker sicer bodo oni tebe, ker v svetu številk na papirjih dobrota pomeni revščino in slabost. In smej se, smej na široko, saj si potencial za še eno reklamo. Ker kaj pa boš? Kaj bi delal, če ne bi gledal Facebook statusov in gledal, kako si Pedro iz Mehike razbija jajca na robu bazena? Kaj bi sploh počeli? Se samo jaz počutim ujet med tisoče institucij, med to, da sem ali tak ali tak pa v vsakem primero potrošnik, potrošnik vsega, predvsem pa časa nekoga drugega, denarja nekoga drugega, ne svojega in potrošnik sebe. Potrošeni potrošniki. Vse je ocenjeno, vse je označeno, vse so samo podatki. Ni načina, da ostaneš aktiven, informiran in pomemben državljan, da te pri tem nekdo ne iztisne in izkorišča. Bodi mrtev ali pa zastonj. To sta dve opciji te družbe, da si koristen. In edina rešitev iz tega je, da izkoristimo bes in se ne upiramo, ker se ne moremo, lahko pa delujemo tako, da ta svet postane irelevanten. Kako? še sam ne vem... a osnova so gotovo vrednote, tehten premislek in delovati dobro za druge v vsakem mikrodejanju, začenši pri tem kaj delimo na Facebook zidovih. 

Čutil sem pritisk tega, da morem ustvarit kariero, ustvarit nekaj, kupit avto, vstavit otroke v mini majčke AC/DC, opremit stanovanje s kakim kosom, ki ni iz Ikeje in še kaj.