»Življenje nima smisla« je rekel, razočarano in brez kančka volje, nobene iskre in nikakršnega veselja do življenja ni bilo videti v njem.
Podoben je bil meni, mojemu razmišljanju pred časom.
Kako težko je razložiti obupanemu človeku, da življenje vendarle ima smisel, sem ugotovila šele ob pogovoru z njim.
»Življenje ima smisel, le najti ga moraš. V življenju moraš zmeraj vstrajati in se boriti. Umetnik in junak ni tisti, ki ima težko življenje, junaški je tisti, ki se z svojo zgodbo in življenjem bori, kolikor pač najbolje zna. Umetnost je videti v vsakem, še tako zelo slabem dnevu nekaj dobrega.« sem rekla. Želela sem ga samo vspodbuditi, ga spraviti iz brezvolje.
On pa se ni dal. Kot, da bi bil zaslepljen in zaljubljen v svojo prepričanje, da življenje pač nikoli ni imelo smisla.
»Poglej otroke« se nisem pustila »jočejo, a se hitro potolažijo. Ne potrebujejo veliko, da so srečni.«
»Res je, otroci so srečni, toda oni nimajo skrbi« je dejal.
»No potem pa poglej umetnike. Veliko jih je imelo težko življenje in so zato začeli ustvarjati. Svojo žalost so preusmerili v nekaj večjega«
»Večina umetnikov je pijancev in zablužencev.« je dejal.
Delal me je vse bolj notranje nemirno. Človek se ni dal. Bil je zamorjen, brez volje in niti odprt do pomoči. Ali vsaj pogovora. Vse je obrnil v negativno smer. Želela sem mu že priporočiti svojo psihijatrinjo, pa sem bila raje tiho. Ker mi je moja volja že rahlo popuščala, pa tudi čas mi ni več namenjal veliko minut, sem se poslovila in odšla. Toda malo naprej sem se ustavila in se obrnila nazaj proti njemu. Spomnila sem se stavka, ki ga je prijateljica objavila na svoji facebook strani;
»HEJ TI!« sem zaklicala »SMISEL ŽIVLJENJA JE DATI ŽIVLJENJU SMISEL«.