Ko seksualni fetiš med rjuho in odejo prižge luč, se misijonar skrije pod posteljo.

Kaj je seksualni fetiš in koliko jih sploh je?

V splošnem označujemo s seksualnim fetišem sleherno seksualno ravnanje med spolno uživancijo s samim sabo, v dvoje ali pa z manjšim oziroma večjim timom, ki tako ali drugače presega predstavne zmogljivosti družbeno kulturnega mainstreama o klasičnem izživetju, tj. (po)doživetju sanjarij in (ob)čutenju strasti med spolnim vzdraženjem teles(a), pri čemer dušo izznojimo skozi kožne pore, da si dá telo duška.

Seksualne fetiše lahko do nezavestne onemoglosti naštevamo, jih tudi poimenujemo z bolj ali manj posrečenimi besednimi skovankami, da na-/pri-tegnemo pozornost, in opisujemo načine njihovega izvajanja ter razglabljamo o njihovi bolj ali manj pomembni vlogi za človeško seksualnost, a se moramo pri tem zavedati, da so kot pojavnost seksualnega vedenja neverjetno izmuzljivi: mnogi postanejo tako vsakdanji in integralni del spolnosti, da jih kot seksualne fetiše ne občutimo več. Takšno je npr. šepetanje dražljivih, žgečkljivih in opolzkih besed na uho spolnega partnerja ali erotolalija. Dovolimo, da se na tem mestu vrine en izraz »pametnjakovičev«, ki se jim sicer izogibamo, saj želimo, da  pisanje pritegne kot »odpičen« seks – ne  nazadnje si tudi čokolade ne kupimo zato, da bi razglabljali o vsebnosti maščob v njej, temveč uživali v njenem okusu in ugotovili, da je primerno stopljena odličen lubrikant za vaginalni in analni seks, pri katerem se sila trenja (zaradi upadanja koeficienta trenja kože ob kožo) približuje vrednosti nič.

Mnogi seksualni fetiši se v seksualni praksi tako močno ukoreninijo kot običajni, da začasno ali celo povsem izginejo. Tako bi položaju, pri katerem spolnega partnerja postavimo na vse štiri in ga »discipliniramo« kot neubogljivega štirinožnega prijatelja, dandanes le še stežka pripisali dimenzije seksualnega fetiša. Medtem ko se tovrstna in tej podobna seksualna praksa umika s seznama nenavadnih seksualnih fetišev, pa se na drugi strani venomer pojavljajo novi seksualni fetiši, ki burijo duhá kolektivne moralno etične (za)vesti. Ob tem je zanimiva predstava, da lahko gre moški mimo žerjava z »žerjavom« v spodnjicah. 
Trdimo lahko, da je fetišev toliko, kolikor znaša kapaciteta človeške domišljije, slednja pa je »nesramno dobro« brezmejna, sploh ko gre za željo, da bomo kulturni (le) za jedilno mizo – pa še to je v primeru seksualnih fetišev izjava, ki bi celo z viagro komaj obdržala svojo trd(n)ost – in coolturni med seksualno prakso, kjer je obscenost s kalnimi očmi, zariplo zabuhlim obrazom, pospešenim srčnim utripom, hitrim in plitkim dihanjem ter slino v ustnih kotičkih in roko v lastnem mednožju tista (in edina?), ki vriskajoč dviguje ocenjevalne lističe.  

Kako/zakaj/čemu pa seksualni fetiši sploh nastanejo?

Priznati moramo, da raznovrstne teorije, vsaj s področja psihologije, (odklonske/deviantne/patološke) psihiatrije in seksologije, pa tudi biologije, antropologije in sociologije doživljajo multiple orgazme, ko poskušajo pojasniti izvor seksualnih fetišev in funkcijo, ki jo le-ti imajo za (zdravo) človeško spolnost. Pod črto prihajajo vse teorije do bolj ali manj podobnega spoznanja, in sicer da se mnogi seksualni fetiši v posameznikovem spolnem vedenju pojavijo že zelo zgodaj (če ne izživeti, pa se o njih vsaj razmišlja oz. sanjari). Mnogi drugi pa se ejakulirajoč znajdejo na sveži posteljnini ali tepihih ali mizi ali na zavesi trgovinske kabine za pomerjanje oblačil ali na avtomobilski havbi... Z izkušnjami, pridobljenimi med izživetjem spolnosti oz. z željo preizkusiti (ne)kaj novega, nenavadnega in s tem na svojevrsten način začiniti, (p)olepšati in (dramatično) stopnjevati zanimivost in privlačnost vsakdanjega, banalnega, že znanega, ki mu grozi nevarnost, da se ga naveličamo ali opravljamo zgolj še rutinsko – brez interesa in nemotivirano. 

POD ČRTO PRIHAJAJO VSE TEORIJE DOVOLJ ALI MANJ PODOBNEGA SPOZNANJA, IN SICER DA SE MNOGI SEKSUALNI FETIŠI V POSAMEZNIKOVEM SPOLNEM VEDENJU POJAVIJO ŽE ZELO ZGODAJ (ČE NE IZŽIVETI PA SE O NJIH VSAJ RAZMIŠLJA OZIROMA SANJARI).

Življenje posameznika z vsemi njegovimi dolžnostmi in odgovornostmi je navaden pisker, ki grozi, da bo slej kot prej eksplodiral zaradi prevelikega pritiska stresa. Ta pisker je potrebno preoblikovati v sodoben parni lonec, ki nima zgolj freudovskega ventila za uravnavanje spolne sle, v skladu s katerim naj bi zahteve libida kompenzirali z delovno vnemo in ustvarjalnostjo (bodimo, no, realni: ne morem vedno, ko imam trdega tiča ali vlažno pičko, namesto fuka sam s sabo ali z drugim-i zgraditi nebotičnika, da bom pozabil, da sem »potrebn«), pač pa je opremljen tudi z ventili raznovrstnih seksualnih fetišev, ki utečeni spolni praksi dajejo sveža krila in jo zgnetejo v antistresno tehniko par excellence.  

Za drzno telo in razvnetega duhá je na tem mestu zagotovo več kot priporočljivo, da takšne in drugačne teorije odplaknemo v straniščno školjko in se pričnemo nekoliko bolj, čeprav morebiti polemično, zavedati pomena Terencijevega izreka: »Človek sem, nič človeškega mi ni prikrito.« Na ta način lahko ugotovimo in bolje raz-/do-umemo, da lahko seksualni fetiš vse, kar telo odvaja, tudi ponovno integrira v imenu »potrebnega« spolnega užitka in naslade s podrecanim krilom in (ne)obrito muco brez spodnjic. Pa na nasladje/zdravje! S slino, spermo, z znojem, s krvjo, z urinom in/ali človeškim blatom in izbruhano želodčno vsebino. Če smo prepričani o neoporečnosti telesnih tekočin s strani zdravju škodljivih bakterijskih in virusnih spolnih obolenj/okužb, si te tekočine, ne nazadnje, v veliko večji meri zaslužijo etiketo »bio« kot pa (pre)drago sadje in zelenjava na ekotržnici.   

Seksualni fetiši, tabuji in predsodki

O nenavadnih ((ne)normalnih, (ne)moralnih?) seksualnih praksah in z njimi povezanih seksualnih fetiših se v družbi ne govori in ne razpravlja s trezno odprtostjo in ognjevito kritično zavzetostjo ter vrednotno distanco, saj v večini primerov veljajo za tabuizirano tematiko, ki sodi za štiri stene slehernega posameznika (in njegovega partnerja/partnerjev). S to molčečo hinavščino in dvoličnostjo fafamo tiča predsodkom in sami sebi odrekamo vseobsegajočo temeljno željo/pravico/svobodo, da smo ljudje iz mesa in krvi psihofizična bitja, zgrajena hkrati iz čustev in razuma. Ne nazadnje je to ena od temeljnih bioloških in metafizičnih  ločnic, ki nas ločuje od živali in dela pokončne,  ponosne ljudi – homo sapiense: da se z razumevanjem in umevanjem spolnega (ob)čutenja slastno in raznovrstno sprefrknjeno nategnemo, če nas je vzajemno dogovorjena in nikomur vsiljena volja,  tudi iz golega užitka, ne pa zgolj z nagonsko zakurblanim ciljem, da bi nadaljevali, ohranili in nadgradili obstoj človeške vrste. 

MNOGI SEKSUALNI FETIŠI SE V SEKSUALNI PRAKSI TAKO MOČNO UKORENINIJO KOT OBIČAJNI, DA ZAČASNO ALI CELO POVSEM IZGINEJO. TAKO BI POLOŽAJU PRI KATEREM SPOLNEGA PARTNERJA POSTAVIMO NA VSE ŠTIRI IN GA “DISCIPLINIRAMO” KOT NEUBOGLJIVEGA ŠTIRINOŽNEGA PRIJATELJA, DANDANES LE ŠE STEŠKA PRIPISALI DIMENZIJE SEKSUALNEGA FETIŠA.

Povedano drugače: seksualnim fetišem in n(a)ravnosti človeške spolnosti nasploh se piše alarmantno slabo (zaradi tovrstnega zatiranja njim lastnega spolnega življenja se na barikade ljubezenskih parad z vpadljivim vedenjem odpravljajo tudi gayi; na tem mestu se vprašajmo, kaj vse bi počeli heteri, če bi družba množično zatirala njihovo seksualno svobodo), če jih obsoja, sodi, biča, pribija na križ in priklenja ob sramotilni steber ali sežiga na grmadi splošna družbena morala v podobi konservativne, do vratu zategnjene gardedame, ki je požrla metlin štil in prepričuje okolico, da je zanosila »brezmadežno« kot vetrocvetka, med svojim moralizirajočim pametničenjem pa se, z razkrečenimi nogami valeče kokoši, vdaja slinastemu kunilingusu hudega tiča (kako je ta besedna zveza blizu »hudiča«!), skritega pod njenim krilom. 

Kdaj pa so seksualni fetiši (res) sporni?

Z znanstvenega (medicinskega, psihološkega, psihiatričnega, seksualnega) in/ali legalnega/zakonskega vidika so seksualni fetiši sporni, patološki, telesno in duševno nezdravi, moralno etično ovrgljivi in zakonsko preganjani le, če v celoti nadomeščajo psihosocialni spolni stik posameznika z drugim partnerjem in/ali se ne izvajajo oz. uresničujejo v skladu z vzajemnim dogovorom in svobodno/neprisiljeno/nevsiljeno privolitvijo vseh udeležencev. Poenostavimo: zagotovo ni »zdravo«, če odrasel moški le drka in mu samozadovoljevanje zadovoljivo (samo)zadostno povsem nadomešča željo in potrebo po spolnem stiku z drugo osebo. Vsi smo enotnega mnenja, da niti slučajno ne bomo stoje ploskali pedofiliji, spolni skrunitvi živali, trupel, grobov, nasilnemu vsiljevanju spolnih praks soljudem, ki jim do le-teh ni ipd., temveč le-to upravičeno in utemeljeno obsojali ter po potrebi kazensko preganjali.  

In – kateri so zdaj tisti nesporni seksualni fetiši, ki so tako »adijo«, da naj bi bili povsem »mimo«?

Kot že omenjeno, je seksualnih fetišev tako rekoč neskončno. Povedano »matematično«: nenavadna spolna praksa je neskončna eksponentna vsota fetišev, ki konvergira k limiti psihofizičnega užitka; zato nikakor ne moremo z opisi in definicijami zaobjeti vseh, lahko pa kot zanimivost izpostavimo nekatere, ki izstopajo zaradi svoje nenavadnosti in bizarnosti. 

Mnogi nenavadni seksualni fetiši izvirajo iz sadomazohistične (gayevske) scene domina studiev. Sadomazohizem v splošnem temelji na seksualnem odnosu med spolno nadrejenim (aktivnim) gospodarjem in podrejenim, povsem poslušnim (pasivnim) ustrežljivcem. Tovrstni odnos se lahko stopnjuje vse do spolnega »suženjstva«, pri čemer se podrejenemu povsem odvzame sleherne dimenzije človeškosti. »Suženj« postane »stvar«, ki se jo zmerja/žali/psuje, »tepe«, »muči«, kaznuje, podrejeni pa (ob)čuti spolno lagodje ob védenju, da je zgolj in nič več kot orodje za trdo gospodarjevo roko. Ne nazadnje je posebna oblika razčlovečenja spolnega partnerja tudi sestavni del igranja spolnih vlog, t. i. poživaljenje, pri čemer se podrejenega zreducira na stopnjo živali (prašiča) oz. hišnega ljubljenčka, recimo psa. Pusti se ga plaziti po tleh, hoditi po vseh štirih po kolenih, se ga sprehaja s povodcem in  nagobčnikom, zahteva, da dá tačko, prostor, prosi za priboljšek (nagrado, pozornost), da pije in jé iz posodic na tleh, počiva/spi pod mizo ali na talni blazini oz. v košari in se ga, če je neposlušen in neubogljiv, tudi primerno kaznuje.  

Tovrstne »mučilne« tehnike, ki pa seveda niso omejene zgolj na sadomazohizem, vključujejo npr. zapiranje v kletke, davljenje, dušenje s polivinilnimi vrečkami in maskami iz lateksa, celo s plinskimi maskami, poveznjenimi čez glavo, žganje bradavic, mod, penilnega korena in glavice penisa ter drugih občutljivih (erogenih) con telesa s plamenom sveče, vžigalnika ali provizorične bakle, stiskanje oz. ščipanje bradavic, penisa, mod, ščegetavčka in sramnih ustnic s prsti, ščipalkami za perilo ali (električnimi) ščipalkami, bičanje genitalij in telesa s (konjskim) bičem, tepež z dlanjo, kuhalnico, stresalnikom za perilo ali leseno desko ipd. 

TRDIMO LAHKO, DA JE FETIŠEV TOLIKO, KOLIKOR ZNAŠA KAPACITETA ČLOVEŠKE DOMIŠLJIJE, SLEDNJA PA JE “NESRAMNO DOBRO” BEZMEJNA SPLOH KO GRE ZA ŽELJO, DA BOMO KULTURNI (LE) ZA JEDILNO MIZO IN COOLTURNI MED SEKSUALNO PRAKSO.

 

V sadomazohističnem   (suženjskem) (hetero ali homo) odnosu je zelo pogosto tudi zaklepanje penisa. Gospodar za daljše časovno obdobje (obstajajo primeri večletnega časovnega obdobja) nadene podrejenemu plastično ali kovinsko tuljavasto ohišje (kletko) s ključavnico, tako da »suženj« sploh nima dostopa do svojega penisa in mod: ne more se ga dotikati, ne more se samozadovoljevati, ne more svobodno izživeti (spontanih) erekcij, saj je kletka za nabrekel ud premajhna.  

Mnogi ljudje doživljajo spolno naslado s pomočjo vezanja z vrvmi, s čimer preprečujejo odtok krvi iz posameznih telesnih delov. Vrvičenje je značilno za vrat, roke (zapestja), noge (okoli gležnjev), penis in moda. Slednje stopnjuje moč penilne erekcije, tesno podvezena moda pa zadržujejo orgazem oz. semenski izliv.  Z zadrževanjem semenskega izliva je povezano tudi »vrhunčenje«: moškemu neprestano dražimo penis do samega vrhunca, tik pred orgazmom pa mu, večkrat zapored, preprečimo izliv (tovrstno vrhunčenje lahko traja tudi več ur). Nasproten pojav je molža, pri čemer moškega neprekinjeno (lahko več ur) (ročno) zadovoljujemo, da v čim krajših časovnih intervalih doživi čim več orgazmov in semenskih izlivov, kar lahko še dodatno stopnjujemo z draženjem in masažo prostate, ki posledično povzroči spontano praznjenje mehurja (uriniranje).  

Spet drugi svoje spolne užitke stopnjujejo z drgnjenjem spolovil ob raznovrstne predmete, tkanine (oblačila) in različne vrste (gladkih/hrapavih) površin, s čimer ustvarjajo povišano toploto in se vzdražijo do spolnega vrhunca. Tozadevno izstopa drgnjenje genitalij ob koprive, kaktuse in napihnjene zračne balone, tudi ob avtomobilske gume, asfalt, hrapave (reliefne) hišne fasade, grobe brisače, neobdelan les, drevesna debla, mahovje ipd.

Mnogi poskrbijo, da gre izživetje njihovih spolnih strasti z roko v roki s svojevrstno bolečino, ki jo dosežejo z injekcijskim prebadanjem sramnih ustnic, bradavic, ušesnih mečic, mod, glavice penisa, predkožice in frenuluma (kožno zaraslega stičišča med predkožico in glavico penisa) ipd. Poseben užitek bolečine ustvarjajo tudi z vstavljanjem kovinskih, v sredini izvotljenih (za odvajanje seča in semena) paličic (sond), ki so lahko opremljene celo z elektrošoki, v sečnico, z vstavljanjem velikih predmetov v nožnico (obstajajo celo primeri žensk, ki jih vzburja, če jim moški v nožnico porinejo celotno lastno glavo do vratu) in analno odprtino (steklenice, plastenke, predimenzionirane umetne penise (dilde in/ali vibratorje), velike plodove sadja (grenivke) in zelenjave (jajčevce, buče, kumare); tukaj velja izpostaviti t. i. ekstremno pestenje: partnerju v analno odprtino vstavimo lastno dlan, stisnjeno v pest, in sicer vse do globine komolca, včasih celo ramena.

Razširjeno je tudi (ne)posredno uživanje/pitje telesnih tekočin (sline, znoja, sperme, urina, človeškega blata, krvi, izbruhane želodčne vsebine). Pri tem eden nemalokrat obdrži v ustih telesno tekočino ali iztrebek partnerja, nato pa se s tem vred francosko poljubita. 

Ljudje celo spolno občujejo živalmi (znani so spolni akti žensk s psmi, prašiči in celo s konji ter spolni odnosi moških s kozami in z ovcami), s človeškimi trupli, partnerji, ki se zgolj pretvarjajo, da so mrliči, z izložbenimi lutkami, celo z lastno zrcalno podobo oz. odsevom v okenski šipi.          

V primerjavi z omenjenimi (ne)navadnimi spolnimi praksami deluje izbira (ne)navadnega (javnega) prostora za seks seveda s hkratno nevarnostjo »kickom«, da nas zasačijo »in medias res« kot mačji kašelj, ki še zdaleč ne zaleže tako, kot peče moško seme, ki po izbrizgu (nehote) zaide v oko. Zaradi lažjega in hitrejšega pretoka besedilnih in slikovnih ter avdio-video informacij s pomočjo novih digitalnih medijev se temotna in skaljena gladina seksualnih fetišev vse bolj bistri in razkriva, česa vse je sposobna človeška seksualna domišljija v teoriji in praksi, da bi podžgala telo in raztelesila dušo. Zakaj? Ker smo pokvarjeni? Ker smo tako – nemoralni? Tako – »mimo«? Ne. Zgolj zato, ker smo svobodna in razumska seksualna bitja, ki nismo »mimo«, če ne gremo »mimo« nekoga, temveč se ustavimo, si s pogledom in nasmeškom namignemo, da smo »potrebni« in se, z vzajemno privolitvijo, »damo dol« v zvezi s partnerjem ali samski (bodimo moralni, bodimo etični, bodimo fer – in ne razdirajmo drugim zvez). Naj bo spolnost presenetljivo dobro začinjena župica, ki se je bomo radi lotili – sami s seboj ali z drugim/i – z veliko žlico. Nezdolgočaseno, nerutinsko in motivirano. Pa prižgite si luč! (Po)glejte se, (ob)čutite se! Zakurite si ogenj fetišev, ki ne škodijo, misijonarja pa pustite (vsaj občasno) skritega spati pod posteljo.