Zgodovina ročnega fuzbala, kot igri odbijanja žoge z malimi plastičnimi ali lesenimi nogometaši nasajenimi na železnih palicah pravimo v Mariboru, je milo rečeno nejasna. 

Mnogi trdijo, da je ideja ročnega fuzbala nastala spontano in istočasno v večih delih Evrope med leti 1880 in 1890 kot družabna igra (nasplošno so namizne igre v tem času doživljale razcvet). Spet drugi so mnenja, da je igra zamisel Luciena Rosengarta, inovatorja, ki mu med drugim pripisujejo patente delov lokomotive, raznoraznega kolesja, varnostnega pasu, raket in streliva na daljinsko vodenje. Rosengart naj bi se igre domislil proti koncu leta 1930 pod pritiskom vnukov, ki so se čez zimo na smrt dolgočasili. Po tej teoriji se je majhna miza, ki spominja na biljardno, iz sobe Rosengartovih potomcev razširila po vsej Franciji. Miniaturni igralci so nosili rdeče, bele in modre drese, ki so opominjali na francosko kreativno superiornost.

Baski se bodo ob zgornjih vrsticah le namrdnili. Izum pripisujejo Alexandru de Finesterru, ki bi se igre naj domislil, enako zdolgočasen kot Rosengartovi vnuki, a v Baskiji in ne pozimi. V bolnišnici je ranjen ležal kot žrtev španske državljanske vojne. Svoje zamisli je zaupal Franciscu Javierju Altuni, lokalnemu tesarju, ki naj bi izdelal prvo mizo. Kot inspiracija mu je služila miza za namizni tenis. De Finesterr je zadevo patentiral pod imenom futbolin leta 1937, a so se papirji nesrečno izgubili v nevihti med pučem generala Franca. (Tudi če De Finisterru ne priznamo izumiteljstva ročnega nogometa, se je v zgodovino zapisal kot prvi ugrabitelj letala!). Neizpodbitno dejstvo je tudi, da je prvi (ohranjeni) patent za igro malih mož na drogovih britanski. Podenj se je zapisal Harold Searles Thornton, fanatik nogometnega moštva Tottenham Hotspur, prvega novembra leta 1923. Haroldov stric, Louis P. Thornton, prebivalec Portlanda v Oregonu, je idejo nato prenesel do Združenih držav in jo tam patentiral leta 1927. A Louis ni imel sreče. Igra se v deželi bejzbola in ameriškega nogometa, kjer “naš” nogomet tudi takrat ni bil kaj prida popularen, ni prijela, patent je potekel, igra pa potonila v pozabo. V Evropi, prav nasprotno, se je igra širila z bliskovito naglico – iz otroške igre se je prelevila v igro odraslih. Tako so leta 1950 Belgijci ustanovili prvo ligo ročnega fuzbala, leta 1976 pa se je formirala celo Evropska unija ročnega nogometa. Ironija se skriva v besedici unija.  Mize so bile namreč različnih velikosti in dimenzij, figurice različnih oblik, ročke pogosto tudi na isti mizi niso bile povsem skladne, žogice pa so bile izdelane iz različnih materialov, posledično torej različno težke in velike (v prid uniji – domnevamo, da so žogice bile po večini vsaj okrogle). Tudi o enotnosti pravil ter poenotenem imenu igre lahko samo sanjate. 

Turki so igro poimenovali langirt (fliper), Francozi jouer au baby-foot, Madžari csosco (frcanje), Izraelci cadureguel-schulschan, Čilenci kar po zvoku taca taca, sorodno v Afriki ta-ta. Finci ji pravijo Kikkeri, Portugalci matraquilho (kjer so kot pravi prostovojec našega društva iz Portugalske – igralci vedno železni, mize zmeraj lesene in tudi golmana lahko obračaš), Kanadčani gitoni (po žetonu, ki je potreben za igro), Poljaki piłkarzyk (mali nogomet), Perzijci pa football Dasti, ki kot v našem jeziku pomeni – ročni nogomet. Američani so si ime sposodili od Nemcev in igro poimenovali foosball (igralec je fooser), v Angliji ji ljubkovalno pravijo tudi Footzy. Da se igra marsikje imenuje kicker je najbrž kriv tudi eden prvih evropskih masovnih proizvajalcev miz - švicarsko podjetje Kicker.

V ZDA JE IGRA UŽIVALA IZJEMNO POPULARNOST, DO PRIHODA OKROGLEGA, POŽREŠNEGA RUMENKA - PACMANA.

Če se za trenutek vrnemo čez lužo, kjer Thortonu ni uspelo, naj povemo, da so se Američani v drugo le omehčali. Zasluge za to ima Lawrence Patterson, ki  je iz nemške vojske prestopil v ameriško (okoli leta 1960). Patterson je na lastni koži doživel popularnost igre v Evropi, izkoristil priložnost, kontaktiral bavarskega proizvajalca in dele izvozil v Združene države Amerike. Prva miza je ameriška tla dosegla leta 1962, Patterson pa je nemudoma zaščitil uporabo imena “Foosball” v ZDA in Kanadi.  Igri je tržil preko dobro usedlane “coin” industrije, skupaj z igralnimi avtomati. Foosball je postal izjemno popularen, tako da je Patterson v osemdesetih posedoval že zajetno franšizo, partnerji pa so plačevali mesečne najemnine za mize. S plačevanjem najemnin so si lastniki barov in klubov zagotavljali ekskluzivo na določenem geografskem območju. Da je ročni fuzbal doživel pravi boom, dokazujejo celostranski oglasi za igro v revijah kot so Life, Esquire in Wall Street Journal, razcvet do-it-yourself gibanja, ko so mnogi mize izdelovali kar sami ter obsežni turnirji, za bogate nagrade – v Denverju tudi do milijona ameriških dolarjev. Igra je torej doživljala pravo renesanso – a jo je, vsaj v ZDA zrušil okrogli, požrešni rumenko – PacMan. 

LESENA OXFORDSKA MIZA IZ LETA 1958

V Evropi so se medtem razvijali različni stili – od hitrega, grobega igranja, do t.i. francoskega stila, ko se igra počasi, natačno in preudarno. Skupno se danes beleži okoli 11 različnih stilov, ki so predpisani na posameznih turnirjih, na mnogih pa še zmeraj ostaja pravilo, da strogih pravil ni. Še najbolj resno igro jemljejo v Angliji, kjer ima samo univerza Oxford nekaj lig, kjer dobri igralci (meseni, ne plastični) uživajo precej ugleda. 

AFRIŠKI OTROCI SE ZNAJDEJO PO SVOJE

Mize so še zmeraj različne, neke vrste standard pa predstavljajo mize s štirimi ročkami na vsaki strani. Morda najbolj zanimiva variacija ob miniaturnih različicah je miza, ki se imenuje Leonhart table in izvira iz Berlina. Okoli nje lahko na vsaki strani igra kar enajst igralcev - oziroma lahko igrata tudi samo dva igralca, pri čemer potem zagotovo že lahko govorimo o športu. Beležimo tudi trikotne mize s tremi goli pa mize v velikanskih dimezijah, v katere se okoli drogov privežijo kar človeški - torej živi igralci.

FIGURE POSNEMAJO TELESNE ZNAČILNOSTI PREBIVALSTVA -NPR. POLT

In kako je z ročnim fuzbalom v popularni kulturi? Kot objekt si je glavno vlogo priigral v filmih kot sta Foos: Be the Greatest ali na primer Longshot. Morda se spomnite nagrajega Poštarja (Il Postino), kjer se glavni lik zaljubi ravno med vrtenjem (na štajerskem temu pravimo šprudlanjem) malih možicljev. Pogosto so ga v serijah igrali tudi Prijatelji (Friends), britanska skupina Depeche Mode pa želi pred vsakim koncertom igralno mizo kar v svoji oblačilnici.

ZELO POPULARNE SI MIZE Z BARBIE NOGOMETAŠICAMI. CHARLIE SHEEN SI JE SVOJO KUPIL ZA 25.000 AMERIŠKIH DOLARJEV

V Sloveniji je ročni nogomet roko na srce, večinoma gostilniški šport. Zveza namiznega nogometa Slovenije - ZNNS, je bila ustanovljena leta 2007 s ciljem popularizacije igre kot športa. Namizni nogomet, ročni nogomet, kalčeto oz. roštilj, je pri nas mogoče igrati tudi na državnem nivoju (do sedaj so bila izpeljana štiri državna prvenstva, tri mednarodna tekmovanja in nedoločljivo število  vsedržavnih turnirjev). V Mariboru imamo lasten klub ŠK Splavar. 
Najbrž ročni fuzbal nikdar ne bo olimpijska disciplina, velja pa zanj enako kot za vse druge športe - Brazilce in Italijane spravlja v jok...