Ah kurc, ne morem si pomagat. Pisal bom o Hildi. 
Enostavno je fenomen okoli njenega sojenja in bega premočno izhodišče za razmišljanje, da bi se mu človek odpovedal. Obljubim, da vam bom čim manjkrat v spomin klical njeno upadlo, zmatrano faco in tisto grdo rozasto vetrovko, podobe iz zatožnih klopi, s katerimi so vas mediji že gotovo izčrpali. Raje se bom posvetil temu, zakaj so to počeli, oziroma zakaj smo tako krvavo potrebovali, da to počnejo.

V Sloveniji se že nekaj časa govori o “moralnem očiščenju”. Po dolgem obdobju spanja nam je vendarle kapnilo, da nam gre slabo in da so za to odgovorni čisto konkretni ljudje, oziroma njihovo nemoralno delovanje. V vrhuncu tega spoznanja smo zahtevali, da iz odgovornih položajev odidejo prav vsi politiki, funkcionarji in menedžerji. Elita se je za pomiritev strasti malo premešala med sabo, ponudila nekaj simboličnih odstopov in zaskrbljenih besed, s čimer je bila širša javnost za nekaj časa potešena. Tisti, ki nismo bili in smo vztrajali pri svoji drži, da so nemoralni vsi, smo se kmalu začeli spotikati ob nemoralnost v lastnih vrstah in se bolj ali manj ukvarjati z notranjimi obračuni. Bitka za naslov “kdo je dovolj moralen, da se sme imeti za vstajnika” je vstajo povsem izčrpala in jo v očeh že malo pomirjene javnosti naredila skoraj hujšo grožnjo za državo, kot je bil Janša. Politika je v eni brezhibni PR potezi prevzela naslov “moralnega prečiščevalca”, ko je v sodelovanju z mediji ljudstvu ponudila akcijski triler o Hildi Tovšak, tega simbola abotnega stanja v slovenskem gospodarstvu. Vso potrebo po očiščenju smo zlili v njeno tako priročno faco. Cel parlament, vsi menedžerji bank in propadlih podtjetij so za trenutek v mističnem transferju energije postali Hilda, katere pripor (po tem ko bi skoraj pobegnila!!!) je pomenila vsesplošno družbeno katarzo. Ja, po večmesečnem razočaranju, ko nam gospodarski kriminalci prve vrste še vedno vladajo, smo bili sposobni spremeniti Hildino klavrno predajo v ulov stoletja. 
Končni izkupiček tega lova na čarovnico pa je, da so sedaj v očeh javnosti glavni krivci za stanje sodniki. Ti nesposobni, nemoralni lenuhi, ki so Hildi dovolili, da je pobegnila! Tako je, sodstvo je sedaj tisto, ki potrebuje moralno očiščenje, za to pa bodo poskrbeli politiki. A sem slučajno pozabil omeniti, da so v tednu lova na Hildo v parlamentu skoraj enoglasno sprejeli vse Janševe spremembe ustave, proti katerim smo še ne dolgo nazaj množično zmrzovali na protestih pred parlamentom? Tokrat nas je pred parlamentom zmrzovalo (fak no, še zmer zmrzujemo!) kakih 15 ljudi. Politika vs. Ljudstvo: šah mat. Kaj se je zgodilo z moralnim očiščenjem?
......
Nekaj časa nazaj se me je precej dotaknil prispevek, ki ga je za Mladino napisal Mag. Dušan Nolimal, specialist socialne medicine iz Inštituta za varovanje zdravja. V besedilu naslovljenim Psihopatska podoba politike ugotavlja, da “Posameznike s psihopatskimi tendencami na vodstvenih političnih in menedžerskih položajih najdemo vsaj petkrat pogosteje kot v splošni populaciji”. No shit. Ta podatek nas večino najbrž ne preseneča. Bolj pozoren sem postal, ko je avtor navedel nekaj ključnih lastnosti psihopatije: “... površinska očarljivost in nastopaštvo; laganje, zavajanje, goljufanje in manipulativnost; pomanjkanje sočutja, empatije, občutkov krivde; izkoriščanje, okoriščanje in različne neodgovornosti; nesposobnost načrtovanja realističnih in dolgoročnih ciljev; nezmožnosti prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja ipd ...” Dr. Nolimal meni, da bi bilo dobro vzpostaviti mehanizme, ki bi psihopatom branili vstop v politiko in na višje gospodarske položaje. Toda ali bi to res pomagalo? Oziroma, bi to sploh še bila politika in gospodarstvo?

Ne morem se otresti občutka, da se navedeni seznam psihopatskih lastnosti v letu 2013 bere bolj kot seznam priporočil; nasvetov, ki jih poslovneži slišijo na seminarjih in jih vsi konzumiramo na raznih motivacijskih delavnicah in knjigah za samopomoč. Kot seznam vrednot, ki nam jih vcepljajo že v šoli. To, da so v vodstvenih položajih tisti, ki bolj poosebljajo te lastnosti, samo dokazuje, da je sistem preprosto naravnan k nagrajevanju takšnega vedenja. Ko danes govorimo o moralnem očiščenju, imamo v mislih odstope in kaznovanje korumpiranih voditeljev, zanemarjamo pa dejstvo, da so postali voditelji izključno zaradi doslednega upoštevanja novih moralnih vrednot. Vrednot, ki jim bolj ali manj sledimo vsi. Problem ni v tem, da naši voditelji premorejo premalo morale, ampak preveč. Lahko bi rekli, da so bolj papeški od papeža. Če sledimo tej logiki, lahko pridemo samo do sklepa, da jih bodo lahko zamenjali samo voditelji, ki so enaki ali pa še večji psihopati. Ni se treba ozirati daleč, da vidimo točno takšno dogajanje. “Moralno čisti” (umsko uravnovešeni) voditelji nimajo nikakršnih možnosti priti do oblasti, predvsem zato, ker ljudje napačno razumemo pojem morala.
Poskusimo si ga bolje razložiti. 
Morala ni neka trajna monolitna struktura, ki jo je nekdo vklesal v kamen in je takšna od pamtiveka. Če vas kdo v to prepričuje, mu lahko pod nos pomolite kar definicijo SSKJ: 

morála  -e ž  1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega // s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na a) kak nazor, nosilca b) kako področje delovanja, življenja

Že kratek prelet definicije nam torej pove, da je morala nekaj, kar ima vedno nosilca in stoji na nekem trenutnem pojmovanju dobrega in zla. In da imajo različna področja različne oblike morale. Nosilci so se vedno menjavali, morala pa se je prilagajala njihovim potrebam. V preteklosti je nosilec morale na skoraj vseh področjih bila religija, danes pa je to vlogo prevzela ekonomija. Obdobja razsvetljenskih in humanističnih nosilcev morale so žal maloštevilna in daleč narazen. Evropa se je že nekaj časa nazaj poslovila od njih.

Kje smo se torej zataknili? Zahtevati moralnost v družbi, katere nosilec moralnosti je psihopatska, slepa in podivjana ekonomija, je očitno samomorilsko. 

 “ POTREBUJEMO VEČ HILD. POBREBUJEMO BOLJŠE HILDE, LEPŠE IN MLAJŠE HILDE.”

Zahtevati poštenost od ljudi, ki vodijo na nepoštenosti temelječe institucije je takorekoč, mmm ... nepošteno. Saj si poštenosti ne morejo več privoščiti, tako kot si je ne moremo navadni državljani. Kar poskusite. Če ste gostinec, ki hoče pošteno plačevati davke, vas bo iz biznisa izrinil sosed, ki jih prekriva in ima zato konkurenčnejše cene. Če ste profesor, ki želi svojega učenca zares naučiti snov, vas bodo privatizirajoče se šole hitro zamenjale z bolj všečnim približkom profesorja, ki bo učencu prihranil trdo delo in mu omogočil najhitrejšo možno pot do diplome. Če ste zdravnik in hočete bolniku ponuditi temeljito oskrbo, kakršna mu pripada, vam bodo hitro očitali, da ste premalo učinkoviti in prodate premalo zdravil. Če vodite tovarno in si želite zagotoviti pravične delovne pogoje za svoje zaposlene, vam bo trg jasno sporočil, da imate previsoke stroške dela in previsoke plače, zato niste konkurenčni. Tudi če si ne želite odpuščati in seliti proizvodnjo na Kitajsko, bodo to namesto vas storili konkurentje, potem ko bodo kupili vaše blokirano podjetje. Ne gre več za vprašanje morale, ampak vprašanje preživetja. Zato nas že od vrtca naprej usmerjajo v tekmovalnost, v surovi individualizem, kajti ljudem s šibkimi točkami kot so empatija in zvestoba v življenju trda prede. Zvestobe, poštenosti, odgovornosti in načelnosti si enostavno ne moremo več privoščiti. Pravo vprašanje ni, ali bi smela tako pošastna oseba kot je Hilda Tovšak priti na tako visok položaj, pač pa: ali bi lahko Hilda Tovšak prišla na tako visok položaj, če ne bi bila tako pošastna oseba?
.......
Višji kot je vaš položaj, več nepoštenosti se zahteva od vas. Če ste zaposleni v finančni sferi in ne hazardirate z življenji miljonov ljudi, pravzaprav sploh ne opravljate svoje službe. Za boljši vpogled v to, kako mora moralno poslovanje potekati, preletimo nekaj izjav Petra Brabecka, nekdanjega prvega moža Nestleja in all-around vplivneža, ki sedi v svetih firm kot so L’Oréal, Credit Suisse Group in Exxon Mobil. Med drugim je njegovo podjetje ob pomoči CIA podprlo vojški udar in ustoličenje Pinochejeve diktature v Čilu, je eden glavnih “aktivistov” za privatizacijo vodnih virov, odprave nadzora nad genetsko pridelavo hrane, in ima dolgo zgodovino izkoriščanja delovne sile tretjega sveta, predvsem otroške. Gospod Brabeck stoji za vsemi svojimi dejanji: “Edina socialna odgovornost direktorja je, da zagotovi daljnoročno uspešnost svojega podjetja”, “To, da ima človek pravico do vode, je za moje pojme ekstremen pogled. Voda je surovina kot vse druge, zato potrebuje svojo tržno ceno ...” , “Ne rabimo ničesar vračati družbi, kajti družbi nismo ničesar vzeli. Noben direktor podjetja se ne bi smel ukvarjati s filantropijo ... To naj počne s svojim denarjem, ne pa denarjem delničarjev.” “Nemogoče se je boriti proti otroškemu delu, v poljedelskih okoliših je to namreč nekaj najbolj naravnega.” ... Ali poslušate besede psihopata? Ne, to so besede enega najvplivnejših ljudi na svetu. Enega tistih, ki trenutno diktirajo Evropski Komisiji, naj “svetuje” državam, kot je Slovenija, privatizacijo svojih vodnih virov in ostale infrastrukture. Gospod Brabeck je pač dovolj dosledno upošteval vse točke, ki človeka naredijo psihopata, in se znašel na vrhu sveta. 
Če ste doslej mislili, da je Slovenija v psihopatskosti kaj posebnega, se motite. Zadnje čas se vse pogosteje videvamo na vrhu korupcijskih lestvic in drugih kazateljev kriminalnega delovanja družbe. Če se sprašujete “Kako je to mogoče? Kako smo lahko tako pokvarjeni?” ste zgrešili poanto. Slovenci ali nismo bili dovolj pokvarjeni, ali pa smo bili preskromni v svojih grabežljivih ambicijah. Naša edina napaka je bila, da se nismo dovolj uspešno priključili večjim roparjem, ampak smo se zadovoljili z ropanjem samih sebe. Zato nas bodo večje ribe požrle prej, kot bi bilo treba. To pa je tudi vse, kar smo si od te igre lahko obetali. Po mnenju Evropske Komisije še nismo dovolj ljudi vrgli na cesto, nismo še dovolj znižali plač, nismo še dovolj oklestili zdravstvene oskrbe in šolstva. Potrebujemo več Hild. Potrebujemo boljše Hilde, lepše in mlajše Hild.

 “ PRIZNAJMO SI VENDARLE: NEOLIBERALIZEM JE BOLEZEN.”

Za visoko etične standarde se ponavadi oziramo k nekaterim razvitejšim zahodnim in severnim državam, ki pa zelo rade zamižijo na eno oko, ko je govora o davčni tajnosti in razmerah, v kakršnih delajo delavci v njihovih fabrikah v tretjem svetu. Ne delajmo si utvar, socialno stabilnost in pravičnost si lahko privoščijo na račun nestabilnosti in izkoriščanja drugje. Brez nestabilne Azije ni H&M-a in Ikee. Brez ruskih oligarhov in gospodarskega ali vojnega kriminala ne bi bilo Švice in Luksemburga, kakršne poznamo. Brez vojn v islamskih državah ne bi bilo temelja ameriškega gospodarstva, vojaške industrije. Zdi se, da se za vsako zgodbo o uspehu nekje skriva zgodba o porazu. In medtem ko to pišem, zgodba o slovenskem neuspehu postaja življenski dosežek nekoga drugega. Nekje si skupina od nas uspešnejših psihopatov nazdravlja nad vrhunskimi rezultati pri spreminjanju južne Evrope v novi bazen poceni delovne sile brez lastnih resorjev. “Ravno prav, Kitajska in Indija sta se že preveč podražila, ne da se jih več tako cuzati kot nekoč ...”   
....
Ja, živimo v psihopatskem svetu, ki je na eni strani maničen, na drugi pa depresiven. Mi smo se trenutno znašli na depresivnem koncu. Nobenega moralnega zadoščenja ne bomo našli tu, nobenega rešitelja, ki bi nas potegnil ven. Morda nam bo celo za kak trenutek spet uspelo doživeti malo maničnosti, vendar bomo slej ko prej spet tu, le da bo naslednjič še bolj boleče. Misliti, da bo znotraj tega sistema prišlo do preporoda vrednot, je bilo kratkomalo naivno. Tudi če sodišče zatolče tisoč grešnih kozlov (na netu se je pojavil dober meme Tovšakove kot “escapegoat”), bomo naprej živeli v vse večjem dreku, politika pa bo krivila sodišče, češ da jih ni zatolklo dovolj. Tako si bo podredila pravosodje in se zaščitila pred tem, da bi kdaj zatolklo njih. Spremenilo pa se ne bo nič. Ko odstranimo enega psihopata, ga nadomesti drug, vse navzdol po lestvici, dokler ne zagledamo psihopata še v samemu sebi (brrrr...spreletela me je slika samega sebe, kako z upadlo faco v roza vetrovki sedim na zatožni klopi v svojih možganih). Priznajmo si vendarle: neoliberalizem je bolezen. Je psihopatski sistem. V svojem najglobljem temelju predvideva izkoriščevalca in izkoriščenega. Nehajmo si lagati o pomanjkanju morale in raje zamenjajmo njenega nosilca. Dokler bo ta nosilec ekonomija, bodo ljudje trpeli. Morda v tem trenutku to še nismo mi, vemdar zagotovo pridemo na vrsto. Če hočemo moralno očiščenje, naredimo osnovo morale spet človeka. Ne le Evropejca, ampak vsakega človeka.

Ne moremo pa zahtevati morale ali spoštovanje prava znotraj sistema, kjer je mnogo bolj moralno izbrisati človeka kot pa številko. V njem ni prostora za prijateljstva, le vojna zavezništva. Ne za zaupanje, le za preračunljivost. Kot smo spoznali vstajniki, smo tudi ljudje s še tako močnim moralnim čutom in iskrenimi nameni preveč individualizirani, tekmovalni in čustveno otopeli, da bi znali sodelovati pri iskanju skupnega dobrega. Zato je neoliberalna “greed is good” morala še za nekaj časa varna, vsaj dokler jo tudi njeni nasprotniki nosimo nekje v srcih. Kajti sili nas k temu, da še tako zagrizeni alternativci podzavestno že razmišljamo o delitvi plena, preden je kaka bitka sploh dobljena. Sili nas v nenehno paranojo, v strah pred lastnimi kolegi, prijatelji, celo partnerji. Prepričali so nas, da moramo le še malo delati, še malo potrpeti, pokazati samo še malo več predanosti. Nekje v sebi nosimo kanček upanja, da se bomo pa morda sami znašli v tistem lepem delu sveta, kjer nam ne bo treba skrbeti za preživetje.

Saj vem, saj vem, kar recite mi naglas: “Komunajzar!” Mogoče res, ampak mi je za te očitke postalo vseeno v trenutku, ko sem spregledal, da elita že živi v komunizmu. V sistemu, kjer nihče ne rabi odgovarjati za dolgove, in je država vse pokrije. Megalomanski projekti lahko propadajo, pa ni nihče kriv. Država časti! 1% prebivalstva živi v idiličnem, brezskrbnem komunističnem snu, kjer je vse zastonj in je edino dejanje, ki ima zares posledice, nevera v partijo, oziroma v našem primeru: nevera v trg. 

In vem kaj bodo rekli nekateri: “Lenuh smrdljivi! Imaš že preveč časa, da takole filozofiraš in se hodiš dret na ulico. Raje pejt kej pametnega delat, pa bo!” Vendar v svetu, ki proizvede 7 krat več dobrin, kot jih lahko potroši, vse naše delo že zdavnaj ni več potrebno. To nam sporoča sam trg: 3/4 ljudi je odveč! Ne rabimo vas! Samo strošek ste! V resnici ni v življenju ničesar drugega treba početi kot pa boriti se proti elitam, ki nas silijo v takšno nesmiselno tekmovalno življenje. Edino “pametno delo”, ki ostane, je skrb za sočloveka, skrb za razvoj, izobrazbo, zdravje, kulturo, skrb za ustvarjanje enakih možnosti. Dokler bomo verjeli, da je kakšno drugo delo pametnejše, bolj pomembno, sami sledimo isti morali kot politiki in menedžerji.
....
Vsi dogodki zadnjih mesecev me torej peljejo k spoznanju, da v neoliberalizmu ni možno imeti moralno čistih voditeljev, niti moralno čistih državljanov. Edini nedolžni ljudje v takšnem sistemu so sužnji. Lahko bi mi kapnilo prej. Lahko bi že prej opazil, kako so se naši nekdanji osvoboditelji spremenili v naše zavojevalce. Pogled na Janšo, ki samemu sebi odkriva spominsko ploščo na Roški je dovolj zgovoren. Skoraj vsi junaki, ki so zaslužni za našo suverenost, so postali tisti nemoralneži, ki nam jo zdaj zapravljajo. Pristanem lahko le na zaključku, da jim humanistična moralnost v novem sistemu enostavno ni bila dopuščena. Neoliberalizem pri življenju ne ohranja le nekaj izprijencev na vrhu, ohranja ga sposobnost, da vse ljudi spreminja v izprijence. Lahko si privošči kolikor žrtev je pač treba, lahko zapre 1000 Hild. Kurc, lahko zaprejo celo Janšo, a bo njegovo delo nadaljevala opozicija. Če bi na volitvah zmagala neka ljudska alternativa, bi ga najbrž nadaljevala ona sama. Zato naš fokus ne sme biti usmerjen v to, koliko barab bomo spravili v zapor, pač pa koliko nedolžnim ljudem bomo omogočili svobodno življenje. To se bo zgodilo samo z odpravo neoliberalizma in nič prej. Zgodilo se bo, ko bomo nehali verjeti v številke, s katerimi funkcionarji in politiki opravičujejo žrtvovanje človeških življenj. Skratka, ko bomo ekonomijo zamenjali s človekom. Če čakamo, da bo to storil nekdo namesto nas in se ob tem še vedno prizadevamo za naše kariere (kako prazna je postala ta beseda) in osebne podvige, potem smo lahko prepričani, da bomo kmalu sami na seznamu odvečnih ljudi. Podvigi bodo skupni in prišli bodo iz dna, ali pa jih ne bo.