Štiri leta nazaj sem se začasno preselil v Portoriko. Iskal sem ameriške sanje v PR-ju, sanje, ki so sicer zagnale več milijardno dolarsko industrijo, odtujile mojo generacijo in ubile neprešteto število ljudi. Odšel sem, da bi ubežal distrakcijam in socialnim obligacijam celine, odšel sem, da bi bil bolj produktiven. Imel sem stanovanje, nisem pa govoril jezika. Menil sem, da bo to dobrodošlo, saj se bom tako lahko osredotočil na pisanje. Organiziral si bom misli, čas in zapiske, sem si mislil. Imel bom to-do listke, računalnik mi bo štel besede, ki jih bom pošiljal urednikom. Navade bom oblikoval tako, da bom vse opravljal v pravem času brez stresa. Nič od tega se ni uresničilo. Pisal sem malo, veliko pa sem gledal v strop. Ob odhodu v Portoriko sem bil tak, kot vsi ostali – zelo zaposlen in okupiran s tem, kako bom v danem času postoril še več. Tudi moj prosti čas je moral biti produktiven. Ali se dovolj zabavam? Se dovolj sprostim, da bom napolnjen za naslednje ure dela? Izsrkavam dovolj iz otoka? Nekega dne so me prijazni možakarji naučili igrati domine. Obiskoval sem nove prijatelje in visel na interentu (četudi s hitrostjo 2G). Gledal sem kako dež pada. Kuhal. Veliko premišljeval o obliki stavb in gledal mačke. Sprehajal sem se do starih ruševin. Na neki točki sem pričel fotografirati vrata popolnoma brez razloga. Ves čas sem se sekiral glede neproduktivnosti. Malo sem se še trudil z urejanjem delovnega urnika potem pa zapadel v depresivne popoldneve, kjer sem bil sam z mačkami in dežjem. Portoriko se ni sprevrgel v to kar sem upal. Komaj kaj sem spisal. Pritoževal sem se sam sebi o samem sebi. Sicer sem uredil del knjige, a to ni trajalo dolgo. Sedel sem živčen in vznemirjen zaradi neproduktivnosti. Pojma nisem imel kako vitalen je čas, ki mineva. Ko sem tako sedel v baru, kjer mi je lokalni veljak risal vzorce z mlekom v tropskem dežju, medtem ko sem pobijal komarje na svojih komolcih sem ugotovil, da nobene sanje, niti ameriške niso tako dehumanizirajoče kot sanje o produktivnosti. 

BIL JE ČAS, KO SI LAHKO NAPISAL PAR PESMI, UMRL OD TUBERKULOZE IN TO IMENOVAL DOBRO ŽIVLJENJE.

Medtem ko se obsedamo s tem, da vsak moment šteje, ustvarjanjem projekta, ki mora biti boljši kot prejšnji in s tem, da delamo bolj in bolj pametno, z multitaskanjem in smo ob tem prepametni in prepomembni, da bi imeli čas zase, čas, ki ga zagonimo. Ameriški sen govori samo o delu, ampak nič o dobrem delu. Cilj utimativne produktivnost z nedosegljivim horizontom je perfekten za korporativen svet. Produktivnost se nikoli ne vpraša o tem kaj gradi, ampak samo o tem, koliko lahko nabašemo na kup predem umremo. Užitek je nerelevanten. Nekje do osemdesetih smo postali roboti. Sprogramirali smo telesa in um, da bi jih naravnali na ure in rutine. Pamet je izpadla iz diskurza, zamenjalo jo je golo vedenje. Ne pravim, da so časi bolj neumni, ampak ideja brihtnosti je izginila iz kulture. Ideja liberalne izobrazbe, ki je bila nekoč temelj razsvetljenstva je nerelevantna. Kako nas zgodovina, filozofija in umetnost delajo bolj produktivne? Čeprav imamo več tehnologije, ki prihrani čas, delamo več kot kadarkoli v zgodovini. Ustvarili smo si celo socialno obligacijo, da uživamo do maksimuma in jo poimenovali turistična industrija. Če je produktivnost nekoč pomenila tudi plodnost, vitalnost, zdaj pomeni le še količino, ki jo lahko meriš. Npr. Bruto domači proizvod, kjer sta Indija in Kanada izenačena. Kaj to pomeni za prebivalca ene in druge države, ocenite sami. Tudi znanje lahko meriš. In radi merimo sami sebe. Število besed na dan, število vrstic kode, število postreženih hamburgerjev na uro, število korakov v dnevu. Imamo ocene storilnosti v službi, kvartalne evalvacije. Produktivni ljudje vedo kam sodijo in kako dobro pašejo kam. Pamet na drugi strani je zadeva, ki je nihče ne more kvantificirati – kot vitalnost, užitek, upanje in vizija, je neizmerljiva. Produktivni ljudje, kot produktivne mašine nimajo lestvice za pamet ali za vrednost svojega življenja. Zato se ne trudijo s poezijo in fantazijo in z neproduktivnim časom. S tem niso bitja tukaj in zdaj, to počno le takrat, ko se nekaj zruši. Obstaja celo igra Karoshi, kjer je cilj vsake stopnje v igri, da se ubiješ na delovnem mestu. Karoshi sicer v japonščini pomeni smrt od produktivnosti. Karoshi nastopi, ko si tako produktiven, da ti poči srce ali glava in ko izkrvaviš sam vase. Če organi ostanejo, um pa ne, karoshi postane karojisatsu – samomor od preveč dela. Zahodni svet ne pozna karoshija in torej ne šteje kot kategorija smrti in v merljivem svetu ne obstaja. Tukaj smo produktivni brez cene. Cene ni, ker ne more izmeriti kaj izgubljamo. Bil je čas, ko si lahko napisal par pesmi, umrl od tuberkuloze in to imenoval dobro življenje. To je bil čas, ko smo lahko čakali na težke misli, ko smo si vzeli čas in podvomili in ko nam ponoči v temi ni delala družba lučka iz pametnega telefona pač pa domišljija. Potem pa so vprašanja postala preobširna in preveč zastrašujoča. Postali smo predobri v matematiki in inženirstvu, da bi opazili, da sploh ne vemo, če predobro obstaja. Izgubili smo dvom in se pozabili vprašati zakaj. Taka vprašanja zahtevajo napor in na koncu morda niti ne prideš do zaključka, zato je preveč riskantno, da bi se spuščali v kaj takega. Sanjanje o veliki prihodnosti je umrlo. Nekatere misli pa trajajo več generacij, da jih domislimo. Nekatere od teh misli so lahko najboljše, čeprav sploh niso produktivne. Sčasoma lahko spremenijo svet.
Štiri leta nazaj v Portoriku sem tako vandral in sanjal podnevi. Napisal sem nekaj čudnih objav na blogu, ki jih ni nihče bral. Na kartici sem odšel še malo bolj v dolg. Dnevi so bili dokaj tihi. Razmišljal sem o tem kaj internet naredi družbi. Poskušal sem si predstavljati leto dvatisoč in nekaj in mene v njem brez interneta in potem leto 1989 in mene z internetom. Bral sem tudi o zgodovini kave. Portoričani res cenijo kavo. In potem sem šel domov. Ne spomnim se kaj je bilo potem. Ampak zdaj vse to pomeni nekaj drugega. Ko pogledam nazaj nisem s PR-jem le izgubljal časa pač pa sem v svojem neproduktivnem času interakcijsko deloval v svetu. Namesto, da bi stvari počel, sem spoznaval in se učil, smejal ljudem. To je bil edini čas, ko sem se vprašal: Kaj bi moral početi? Kaj je polno življenje? In to je bil edini čas, ko sem si lahko pričel odgovarjati na ta vprašanja. Kaj je dobro delo? Je vse to vredno? Kaj dobrega lahko naredim na svetu? Kaj sploh je ta svet? Zdaj žanjem kar sem posadil v tem neproduktivnem času. Iz tega časa je prišlo toliko idej, da vsem ne morem slediti. Svet vidim drugače. Pamet potrebuje čas. Početi nič nas bo ponovno naredilo ljudi. Zdaj vidim, da produtiven čas pride iz neproduktivnega. V mnogih pogledih zato naivnost oz. neumnost ni nasprotje pameti, ampak njena odsotnost. Produktivnost je nasprotje pameti. Človeštvo je bitje časa in domišljije. Produktivnost je kvaliteta perfektnih robotov. Zgodbe, pustolovščine in vse ostalo še pride od ljudi. Zato moramo čimveč časa zabijati čas. Večkrat nam more biti dolgčas, več časa moramo gledati ptice, ki jih ne prepoznamo. Vsi potrebujemo čas, da povežemo pike in vidimo, če so narisale kaj pomembnega. Ne vem koliko, ampak včasih moraš početi stvari, ne da veš koliko. Zase vem, da hočem nazaj v Portoriko.
PROSTO PO QUINNU NORTONU https://medium.com/message/against-productivity