Ko je francosko moštvo naelektrilo ozračje dve desetletji nazaj in s 3:0 nadigralo favorizirane Brazilce v finalu svetovnega prvenstva, se Kylian Mbappe sploh še ni rodil.

V soboto je 19 letni francoski napadalec dosegel podvig, ki ga je pred njim dosegel le še en igralec: zabil je 2 gola na svetovnem prvenstvu kot najstnik.

In kdo je bil drugi igralec, ki je dosegel ta mejnik? Brazilska legenda, Pele, davnega leta 1958 ko je prvič izbruhnil na mednarodni sceni. 

MEDTEM KO JE BILO SP TO POLETJE V SREDIŠČU ŠPORTNEGA SVETA,  
SO EVROPSKI POLITIKI GOVORILI O MIGRACIJAH.

To dejstvo pove še več o uspehu sina kamerunskega očeta in alžirske mame, ki je odraščal v pariškem predmestju, kjer idealizirajo Portugalca Christiana  Ronalda.
Medtem ko je Mbappe nenavaden talent, v ozadju vidimo, da je sin prve generacije migrantov v Francijo, kar ga naredi za tipičnega francoskega reprezentanta. 
Prav zares, 17 od 23 igralcev s seznama za svetovno prvenstvo, predstavljajo sinovi prve generacije imigrantov. Tudi druge uspešne evropske ekipe imajo v svojih vrstah zelo veliko talentov, ki so sinovi priseljencev ali nedavnih priseljencev, zlasti švicarska in belgijska ekipa.

Slavna francoska ekipa, ki je leta 1998 v Parizu dvignila v zrak pokal Fife, ni bila tako raznolika. 
Francoski »threecolorji«, pravijo, da so šli iz bele, modre in rdeče v »črno, belo in et beur« (to je oznaka za arabsko ali severnoafriško poreklo).
Med praznovanji, ki so sledila, so francoski politični voditelji pozdravili zmago »Les Bleus«, kot je imenovana nacionalna ekipa, ki ni samo zmagovalka nogometnega igrišča, ampak je zmagovalka »francoskega modela« raznolikosti in vključenosti. 
Ugleden časnik Le Monde imenuje ekipo »kot simbol raznolikosti in enotnosti države.« Les Bleus so v Francijo prinesli zlat sijaj. Ampak to ni trajalo. 

V ozadju so potekale anti-imigrantske akcije, skrajna desničarka Jean-Marie Le Pen, ki je v prvem krogu predsedniških volitev v 2002 dobila 17% glasov pravi, da šport ne more zaceliti globokih socialnih lukenj. 
Le Penova se je pritožila, da je ekipa preveč rasno mešana in ni dovolj francoska za njih. Medtem ko je  bila Le Penova premagana  s strani Jacques Chiraca v zadnjem krogu, se je v zadnjem desetletju pospešil strah pred priseljenci tudi v zahodnih demokracijah, saj se je priseljevanje povečalo in povzroča ekonomsko negotovost srednjega razreda.

Medtem ko je bilo svetovno prvenstvo  to poletje  v središču športnega sveta, so bile v središču pozornosti evropske politike pogovori  o migrantih. 
Vlada nemške kanclerke Angele Merkel je skoraj padla zaradi razhajanj koalicijskih partnerjev na področju priseljevanja.
V Britaniji  je nelagodje zaradi velikega števila migrantov pomagalo spodbuditi glasovanje, da zapustijo evropsko unijo. 
In v Franciji, se je narodna fronta Marine Le Pen  borila še močneje kot njen oče in leta 2017 izgubila na predsedniških volitvah proti Emmanuelu Macronu. Dejala je: »ko pogledam  Les Bleus, ne prepoznam Francije ali sebe.«

Na svetovnem prvenstvu v nogometu so bili med najbolj rasističnimi italijanski nogometni navijači. Predsednik italijanskega nogometnega združenja se je pritoževal, da italijanska profesionalna liga gosti »jedce banan«. Italija spada med evropske države z nizkim številom priseljencev prve generacije, ki igrajo za državno reprezentanco (Italijani se letos niso kvalificirali za svetovno prvenstvo).

Medtem med najnovejše multikulturne ekipe spada belgijska nogometna reprezentanca. Le ta je založena s talentom in trdim delom sinov prve generacije migrantov iz Konga, Maroka, Burunde (mala celinska država v vzhodni Afriki), Malija in drugimi, je bila letos na svetovnem prvenstvu 3. najboljša ekipa. 
Belgijci so napredovali v polfinale z zmago 2: 1 proti Braziliji in nato 10. julija igrali s Francozi. Belgijska nogometna preobrazba je najbolj vidna v programu revitalizacije igre. 

Ta transformacija na travnatih zelenicah se je začela v zgodnjih letih tega tisočletja, s poudarkom na tehničnih sposobnostih in razvoju mladine, na ravni celotne države. 
To je sovpadalo z državnim programom uporabe nogometa  pri vključevanju  nedavnih migrantov. To se je izkazalo v učinkovitem mešanju in nastanku »zlate generacije belgijskih igralcev«, ki so rojeni v tem času in imajo glavne vloge v vrhunskih evropskih ligah.

Bil je ponedeljek. Skromna Japonska je šokirala Belgijce z dvema hitrima goloma v začetku drugega polčasa iz  16 metrskega prostora. Belgijci so dosegli največjo vrnitev na svetovnih prvenstvih v svoji zgodovini, tri gole v 30 minutah, ki se jih bodo še dolgo spominjali.

Do zmagovitega gola zveznega napadalca, Romelu Lukakuja, sina migrantov iz Vzhodnega Konga, je prišlo s pomočjo podaje Nacer Chadlija, sina maroških priseljencev. Še prej je v zvezni liniji žogo podal še en sin maroških migrantov, Marouane Fellaini.

V BELGIJI SE TRADICIONALNA IMIGRANTSKA ANKSIOZNOST MEŠA S TERORISTIČNIMI STRAHOVI IZ LETA 2016

Belgijska državna reprezentanca ni postala samo multikulturni simbol, podobno kot Le Bleus iz 1990, ampak kot močna združena sila v znameniti državi. Pretežno v nizozemsko govoreči Flandriji na severu, so že večkrat pozvali k odcepitvi od preostale države, četudi so Belgijci med najmanj nacionalističnimi v Evropi. Država je navidezno vedno na robu razpada in Cas Mudde, specialist za populizem v Evropi na univerzi Georgia piše, da se pro-belgijska stranka spogleduje z »rdečimi vragi« in spodbuja belgijski duh pri svojih rojakih.

V Belgiji se tradicionalna imigrantska anksioznost meša s terorističnimi strahovi iz leta 2016, ko je v Bruslju z doma narejenimi bombami islamistični ekstremist ubil 32 ljudi in šokiral državo. 
»Rdeči vragi«, podobno kot francoski Les Bleus, ne bodo mogli rešiti njihovih nacionalnih problemov. Vendar se debate o priseljevanju v Evropo povečujejo in belgijska ekipa lahko pokaže pot do rešitve, ko po zaslugi integriranosti spodbuja nacionalni ponos in prikaže čudovit nogomet za milijarde gledalcev.