V Walesu »shema« dovoljuje zapornikom, da spremljajo, kako so njihovi otroci. Vprašali so jih, kako se počutijo ob tem, da so njihovi starši za zapahi.

Zaporniki v Walesu lahko tako kot del sheme spremljajo napredek svojih otrok v šoli, kar pomaga ohranjati družinske vezi med prestajanjem zaporne kazni. Otroci, katerih starši so bili zaprti, so bili povprašani, kako so se počutili, ko so bili starši zaprti in kako je to vplivalo na njihov odnos.

LEIGH Wales: Bilo me je sram, ko so se prijatelji pogovarjali o svojih »normalnih« starših. Stara sem bila 9 let, ko so mamo zaprli zaradi tatvine. Bila je v vezi z nasilnim moškim, ki je bil sociopat. Neko noč sta vlomila v lokalno »Newsagenis«, da bi ukradla drogo. Zato sem odšla živet k svojim starim staršem. Moji mlajši bratje in sestre pa so odšli v rejo. Takrat te sheme, ki  bi ohranila vez z mamo, ni bilo. Sram me je bilo, ko sem poslušala sošolce, ki so govorili o svojih »normalnih« starših. Svoje mame nisem želela obiskovati v zaporu, saj je bil zapor v moji glavi grozljiv kraj. Hotela sem samo biti na varnem pri svojih starih starših. Takšna možnost, da bi lahko moja mama izboljšala svoje sposobnosti kot starš, sočustvovala s svojimi otroci in pokazala ljubezen in pozornost, bi mi takrat zelo pomagala. Vesela sem, ker se je na tem področju začelo delati in mislim, da bo to pomagalo otrokom. Odnos med mano in mojo mamo se ni nikoli izboljšal.

JANE Nothingham: Ne spomnim se, kakšen odnos sem imela z očetom  in mislim, da sem tega vesela.
Stara sem bila 17 let, ko so mojega očeta zaprli zaradi poskusa posilstva in zlorabe mladoletnih otrok. Njegove žrtve smo bili tudi jaz, moji bratje in sestre. Moji možgani so pozabili določene dogodke, ampak spomnim se, da ga nismo smeli obiskovati in pisma so morala biti kratka. Spomnim se mame, ki je imela občutek, da so tudi njo kaznovali zaradi tega, kar je oče storil. Spomnim se sestre, ki jo je vse zelo travmatiziralo in brata, ki je bil še zelo majhen. In kot najstarejša sem imela občutek, da moram biti močna. Niso nam ponudili svetovanj in kasneje v življenju sem postala zelo depresivna. Kakšen odnos sva imela, ko je bil v zaporu se ne spomnim in tega sem tudi vesela. Zaupam svojim možganom, ko in če, bom pripravljena, se bodo spomnili. Oče se je v zaporu ubil, da bi se izognil sojenju. Moja celotna družina je zaznamovana zaradi njegovih dejanj. Velikokrat pomislim, da je dobro, da jaz, moj brat in sestra nimamo otrok, saj tako očetovi geni ne bodo mogli preiti v naslednjo generacijo. Sploh ne dvomim, da je moral biti tudi oče zlorabljen. S tem, ko nimamo otrok, smo zaključili ta cikel.

BEN Surrey: Odnos je bil omejen, saj si v pismih in občasnih srečanjih ne moreš povedati vsega.
Očeta so zaprli zaradi prevare in pranja denarja, ko sem bil star 12 let. Ko mi je sorodnik povedal novice, na začetku sploh nisem bil presenečen. Po nekaj dnevih, ko sem dojel, sem začel jokati. Prvo polovico prestajanja kazni smo mu pisali pisma in ga obiskovali. Odnos je bil omejen, ker si v pismih in občasnih srečanjih ne moreš povedati vsega. Ko pa je lahko prihajal domov na obiske, je svoje težave začel utapljati v alkoholu in v tistem času ni bil sposoben ničesar. 
Ko živiš nekaj časa brez neke osebe je potem zelo težko to osebo spustiti nazaj v življenje. Ko je bil izpuščen iz zapora, mi je bil kot tujec. Denar in pomanjkanje skupnih tem so samo še poslabšali zadeve. Pripovedoval je samo zgodbe iz zapora, kar pa ni bilo primerno za dečka moje starosti. Zapadel je v alkohol, zato je moral na odvajanje. Mislim, da nič ne bi spremenilo najinega odnosa.

V WALESU »SHEMA« DOVOLJUJE ZAPORNIKOM, DA SPREMLJAJO, KAKO SO NJIHOVI OTROCI. VPRAŠALI SO JIH, KAKO SE POČUTIJO OB TEM, DA SO NJIHOVI STARŠI ZA ZAPAHI.

CARL Bolton: V resnici nisem občutil ničesar, pozabil sem, da sem sploh kaj čutil.
Star sem bil 9 let, ko je oče šel v zapor zaradi požiga. Bil je alkoholik in moja mama ga je zapustila, ko sem bil star 2 leti. Videval sem ga 1x tedensko eno leto in spomnim se, da je to bil edini čas, ko sem ga imel rad. Nato je vedno bolj padal v alkoholizem. V resnici nisem občutil ničesar, s časom sem pozabil, da ga sploh imam rad, saj sva imela virtualen – neobstoječ odnos.
Včasih je pisal zmedena pisma, za kar so bila kriva mamila, kar mi je zdaj jasno. Nikoli me niso peljali k njemu, da bi ga videl. Čez nekaj časa je vzel prevelik odmerek in umrl. Ko zdaj pogledam nazaj si želim, da bi imel možnost svetovanja glede drog in alkohola. Želel je imeti odnos z mano, vendar je bil preveč odvisen, da bi se spremenil. Prav tako bi bilo lepo videti, da bi kaznjenci imeli možnost obiskovanja poučnih ur med socialnim druženjem.