Predrami urno lep se cvet,
v jutranjo zarjo tiho vpet.
Srka svežo hladno roso,
čaka nežno nogo boso.

Zbudi mu up na svetel dan,
kjer sonce vzide brž na plan,
milo boža ga svež zrak,
še zvezdam sij pomaha v znak.

Boža zala vila jaso,
ob mogočnem gozdnem pasu,
po njej veter tiho poje...
V naravi pustil sem srce svoje...

 V hladu se ziba pojava neznana,
dobila je mračno podobo duha,
ko ogenj ugasne in noč tu zavlada,
se ptica v plamenu z srci igra,
ovita v čar lepote in greha,
skozi samoto zbledelo v noč odleti.

 Večna je senca v blodnjaku strahu,
kjer zima zavlada preko planjav,
pod zibelko sonca pa ptica leži,
zavedno v spancu preganja ljudi,
nebeškega cvetja si smrtnik želi,
 in duša zgubljena že krila dobi.

Žalostna se kaže slika njena,
visi v veži pod ognjiščem,
brezupen strah pred temo črno,
vzel še njeno je roko.

Joče deklica brezverno,
več ne iskri se sreča njena,
prepad pokaže ji zlo dušo,
leži pod težko smrtno rušo.

V krsto plitko leže truplo,
za vse čase mrtva spi,
jo vihar brezčuten srka vase,
 na grobu roža v spomin ji zrase.

Pred grobom mož se siv prikaže,
pogled zazre se mu v sveče,
tukaj za večno bom živel,
za njo v peklu bi trpel.

Na poti v vetru šine misel,
pod vrbo sreča deklico,
duh njen mu pot v nebo zapre,
srce v mukah zanj umre.

Za vekomaj sirota siva,
vedno tukaj bom s teboj,
če čas prestreže mi pogled,
v greh in smrt grem z tabo vred.