Ste tudi vam dogaja, da so vsi okoli vas v gužvi? “Greva na pijačo?”, “Joj, stari, ne morem, ta teden imam res gužvo!” in še na tisoče sorodnih situacij je rdeča nit interakcij, ki je imam z večino ljudmi s katerimi nisem v dnevnem stiku (in z lepim delom tistih, s katerimi sem). 
       Najbolj pri vsem skupaj me skrbi odgovor, ki ga moji zasedeni prijatelji ob tem pričakujejo. Večina namreč pričakuje, da bom do njihovega izgovora nadvse razumevajoča - misleč, saj je vendar veliko bolje, da je nekdo zaseden kot da je brezdelen. Z drugimi besedami - biti zaseden je očitno dober problem. A pozor, tukaj ne gre za ljudi, ki bi delali večizmenska dela ali se na delo vozili več kilometrov daleč in pri tem izgubljali čas. Kje pa! To so študenti, upokojenci, moj kolega receptor in sestrična, ki trenutno pavzira. Čisto vsi so tako preklemano zasedeni.  Še celo moj nečak hodi domov iz šole ves iztrošen in uničen, seveda pa ima preostanek popoldneva in večera zapolnjen že mesece vnaprej z raznoraznimi krožki, obšolskimi tečaji. Ko ga je nazadnje bolel zob je moja sestra vzela dopust, da so lahko uskladili zobozdravnikov urnik z urnikom 9-letnega otroka. Če ima več kot uro prostora v urniku ga ponavadi dostavijo k babici ali meni kot da je ura brezdelja  najhujše zlo s katerim se lahko otrok sooči.   
Občutek imam, da večina ljudi čuti slabo vest, če nimajo nič za početi ali če se pretirano vdajo brezdelju. Saj  je vendar toliko stvari, ki bi jih lahko postorili in to prav ta trenutek. Čas je denar, pravijo. 
Če se vrnem k otrokom,  sama sem živela povsem drugače. V šolo sem hodila pol ure peš in  po koncu pouka me nihče ni pričakoval takoj doma, čeprav je na kmetiji zmeraj veliko dela. Tako smo se izgubljali po poteh domov, izdelovali bunkerje, rezali frače, se skrivali, včasih sem sama sedela na kakem robniku in opazovala okolico, druge otroke pri igri in podobno. In menim, da so prav te proste ure oblikovale moj duh in mi pomagale pri odločitvah o tem kaj želim početi.

    Prepričana sem, da sedanje tekanje sem in tja ni nujno odraz naše družbe in časa pač pa stanje, ki smo si ga izbrali. Ali morda zid, ki smo ga postavili v strahu pred samimi seboj. Zasedenost nas pomirja - če imamo nekaj za početi - potem smo očitno pomembni ali morda še bolj resnično - morda se s tem ščitimo pred potencialno praznino, ki bi nas čakala, če bi vsa ta pomembna opravila odstranili. Še večji paradoks je, da večina služb, ki jih vsi ti zasedeni ljudje opravljajo, ni nič posebnega. Če niste ravno inštruktor krotenja klopotač ali top znanstvenik, je velika verjetnost, da bi to “izjemno pomembno” delo, ki ga tako vestno opravljate in zaradi katerega zanemarjate otroke, prijatelje in nadvsezadnje lasten človeški potencial, lahko opravljal nekdo drug. Večina živi v institucionalni zablodi. Morda pa se motim in sem izjema. Po izobrazbi sem prevajalka in honorarno delam za nekaj podjetij. Delam poprečno pet ur na dan in to zadošča, da skromno preživim. Seveda bi lahko delala 8-10 ur na dan in zaslužila znatno več,  a čemu? Česa bi resnično imela več? Kakšne čevlje več? Boljši TV sprejemnik? Dizajnersko torbico namesto navadne? In  za kakšno ceno? Za ceno neprestanega pritiska, iztrošenosti, za ceno tega, da sem vedno zasedena? Hvala lepa. Morda sem obdarjena s posebnim talentom tega, da ne hlepim po materialnih dobrinah in morda se za koga 16 urni delavnik zares izplača, da potem na blazini enkrat letno na točno odmerjen čas uživa na Karibih - ampak zakaj so vsi ti ljudje tako izgubljeni? In zakaj si zmeraj želijo še več?

“STAVIM, DA SE
NEWTONU EUREKA!
 NI PORODILA MEDTEM 
KO JE BIL ZASEDEN.”

Osebno mi je pomembno, da pokramljam s prijatelji, da tu in tam obiščem kino ali bazen in predvsem, da se znam ubraniti zasedenosti. Verjemite, počitek je lahko koristen in če temu ne verjamete ali mislite, da je ta misel destruktivna, če ne že anarhistična, potem ste odličen primerek človeka, ki ga družba izkorišča v svoj prid. Ne razumite me narobe, nič ni narobe, če v svojem delu uživate, kar je mogoče tudi pri 10-urnem delavniku...nesmiselno pa je dve tretjini življenja početi nekaj, kar vam prinaša eno tretjino svobode dneva in to tistega dela dneva v katerem ste utrujeni, zaspani in lačni. Lahko je pametovati v težkih časih, vem, a najdite te proste ure in ustvarili boste zanimive povezave, doživeli dnevne inspiracije in gotovo se boste počutili bolje - ali bolj posebno. Stavim, da se Newtonu “Eureka!” ni porodila medtem ko je bil zaseden. 
       Najboljši sistem, da bi se odrešili misli, kjer je ultimativen dosežek služba za nedoločen čas pa karkoli že ta je, to, da bi vsakemu državljanu dali enako število denarja pa naj počne kaj hoče. Mislite, da potem ljudje ne bi pisali knjig, cepili atoma ali snemali filmov? Mislite, da je ideja bolj nora kot osem urni delavnik? Mar živim med samimi puritanci, ki imajo delo za neizpodbitno vrednoto? Morda pa sem resnično slab vpliv in  bi družba z večimi primerki mene propadla. Priznam, da je minimalno dela moj privilegij, ker nimam otrok in da mati samohranilka s tremi otroki pač nima toliko izbire. Kakorkoli - srečna sem in moj nasvet je - dovolite si izbrati čas pred denarjem, življenje je preveč zanimivo, da bi bili ves čas zasedeni.