Vedno si mi pravil, da dolga in trnjeva je pot,
polna presenečenj in nepričakovanih zmot,
in da vse življenje se učimo,
izogibamo stvarem, ki se jih bojimo.

Vedno si mi pravil, da strah je znotraj votel in zunaj ga nič ni,
Kakor nevidna iskra v pogaslem ognju tli,
Nikoli nisem razumel kako to zgleda in kaj strah,
Sedaj vem, da to ni drugega kot samo atomski prah.

Vedno si mi pravil, naj bom dober in pošten,
In vem, da vedno dober si imel namen,
Vendar včasih mi tega pokazati nisi znal najbolje,
zato je bil prepad med nama velik kot vesolje.

Vedno si mi pravil, naj bom tak kot si ti želel,
Vendar sem se upiral, ker nisem bil še zrel,
Tako sva zidala zidove vmes med nama,
In tako oba sva postala in ostala sama.

Sedaj ti pravim jaz, da je čas, da porušiva zidove,
In presekava te težke ter življenjske okove,
Kajti strah nas loči od srca kjer se skriva sreča,
Zato na poti čaka te kovačeva rdeča sveča.

Sedaj ti pravim jaz, da prižgi to svečo, srečo,
Da osvetli ti pot do tvojega srca,
Kajti predolgo te že srček čaka v temi
In to se vedno odraža tudi v meni.

Sedaj ti pravim jaz, ko svetla ti je pot življenja,
Ti podarjam ključ ljubezni, radosti in veselja,
Da z njim odkleneš si ključavnico in vrata,
Ki te vodi nazaj do svojega srca in zlata.