Pekarna ... Česa vse že ni doživela v svojem kulturno reinkarniranem življenju?! Kot današnja mladina, rojena v gladiatorske čase. Čeprav, tudi v časih rimske republike in njenih senatorjev, ki po sektaštvu, razvratu in korupciji spominjajo na poslance in poslanke slovenske republike, je kdaj kdo dobil palec gor, če se je le boril in pokazal hrabrost. Danes pač ni več tako, danes ni milosti. Ekonomija je kruta. In ekonomija narekuje ukrepe. Narekuje gradnjo in trošenje sredstev, ki bi jih kdo lahko izbrskal iz kakšnega evropskega sklada. Milijoni so bili v igri, ko je šlo za prenovo Pekarne, evropski skladi za sanacijo tovrstnih kulturnih inštitucij so bili odprti. In Pekarnarji tudi, ker smo dojeli, da morajo stavbe preživeti naše generacije in tudi prihajajočim omogočiti to, kar smo si pred dvemi desetletji omogočili mi, večinoma v lastni režiji. Pekarna oziroma njeni uporabniki smo vstali iz nič, iz kaosa in krize, kot Feniks, potem, ko se je zamenjal sistem, in z lastnimi idejami in energijo smo vdahnili Pekarni namesto vonja po zatohlem propadu vonj po idejah in kulturnih dogajanjih. Torej ni, da Pekarnarji ne bi vedeli kaj v zategnjenih časih, kako skozi krize, kaj s Pekarno, in ne bi imeli idej in načrtov zanjo. Težko smo se sicer dogovorili med seboj v zvezi z obnovo Pekarne, uporabniki, še posebej pod pritiskom rokov, ki so se v režiji MOM skrčili na (pre)kratke, a je šlo. Kar nekaj vročih debat je bilo potrebnih v zvezi z obnovo med uporabniki, ker smo zavezani kulturi, ne politikantstvu, s čimer smo imeli opravka, ker so na drugi strani stale ustanove, ampak poenotili smo se za obnovo ob misli na dotrajane in propadajoče zgradbe v katerih ustvarjamo. Sumili smo sicer, poznavajoč sistem, da bodo s prenovo občinarji hoteli zadušiti duh neodvisnosti v temu kulturnemu kompleksu, ampak misel na streho, ki ne pušča nad glavo je bila močnejša, pa smo sprejeli nekaj kompromisov, a si ob tem vsaj na papirju zagotovili avtonomijo upravljanja. In potem klasika. Nekje tam zgoraj, v usnjenih naslonjačih na MOM, kjer se je stvar zaustavila. Kdo je kriv? 
Pekarnarji vsekakor ne. Pekarnarji pečemo naprej z nezmanjšanim tempom. Namesto kruha raji strežemo kulturo, ker za kruh in igre naj poskrbi država, republika, če kaj takega sploh obstaja, glede na to, da svet danes vrtijo bančni skladi in multinacionalke, za rajo pa se ne briga skoraj nihče. Ta prezrta raja smo očitno tudi ustvarjalci in obiskovalci Pekarne, ki bivamo v njej pogreznjeni v temo, hlad in vlago kot zombiji. Taka je stvar videti vsaj na videz. Infrastruktura je takšna. Dotrajana, rušeča se in propadajoča. V vsakem prostoru pa gori ogenj in sveti luč. Pekarnarji ustvarjamo, učimo sebe in druge in se zabavamo na svoj način, v dotrajanih, rušečih se in propadajočih stavbah. 
Zanima me le, kje so zdaj visoko leteče obljube MOM o obnovi? Več kot očitno so letele previsoko, kot Ikar, ki so se mu stopila krila, in so pristale na realnih tleh. Pekarna seveda ne potrebuje blišča, ki so ga kot arhitekturni projekt občinarji še pod komando bivšega župana, potem pa tudi njegov naslednik G. Fištravec in njegova suita želeli prodati skladom mačehe Evrope. Pravzaprav bi se uporabniki Pekarne, zagotovo vsaj jaz, nemalo sramovali, če bi se za obnovo porabilo predvidene milijone, vsaj v teh časih, ko raji inštitucije in gospodarstvo zategujejo pasove na vsakem koraku. Tovrstne milijonske kulturno-gradbene investicijske prakse so se v Mariboru itak razgalile kot najbolj prefrigana vrsta korupcije. Korupcije kulture namreč, ali pa kulturne korupcije, kakor vam je ljubše. Da je Maribor EPK oziroma Evropska Prestolnica Korupcije ni več zgolj naslovnica neke revije, temveč preprosto dejstvo, upam da kmalu tudi sodno procesuirano. Ali se še spomnite koliko bi bilo potrebnih cekinov, da bi po  maxikulturni viziji maxikulturnega gospoda Tomaža Pandurja Mariborčani dobili popolnoma nov, maximalno poglobljen in poduhovljen pogled samih nase, tam odzgoraj, z dravskega obrežja, kjer naj bi zgradili MAX? Recimo 20-30 miljonov, kak miljonček gor ali dol, raje pa seveda gor, ker provizije so visoke, treba bi bilo namreč podmazati stroj oziroma koleščke v njem. In kdo naj bi gradbeno izvedel projekt? Taisto podjetje, ki naj bi obnovilo Pekarno? Tu nekaj pošteno smrdi, in to ne od včeraj. Vsaj meni. Ko sem v nekdanjih maxikulturnih EPK-jevskih časih v medijih videl mariborsko ekonomsko-kulturno smetano, beri kvazi elito, kako se jim cedijo sline ob veliki luknji v zemlji, ob tem, ko si namesto stare porušene socialistične fabrike, kjer so ljudje z od dela umazanimi rokami ustvarjali  presežke, in ki je nekoč stala na mestu, kjer je bila in še vedno je tista velika zevajoča luknja, predstavljajo palačo ekskluzivne kulture, marmor in medeninaste kljuke, ki se jih bodo dotikale njihove brezmadežne roke, ko bodo morali na klozet zaradi preveč popitega šampanjca in polizane smetane, sem si mislil, da je perverzija dosegla višek in da mora Babilon zagoreti. Na srečo Mariborčani ne bodo rabili plačati MAX-imalnih milijonov, da bi z Dravskega nabrežja lahko uzrli sebe na poseben način, kot si je to zamislil gospod Pandur. Da bi nase lahko pogledali malce zviška, kakor gleda pastir zabite ovce, s tem, da bi v primeru realizacije omenjenega projekta ovce lahko opazovale ovce, med tem, ko bi pastir že oprezal za kakšno novo čredo, ki jo je šele treba nategniti. Na srečo je prišla kriza. In na srečo meni osebno ne bo treba izvesti diverzije nad tovrstnim obeležjem očitne kulturne korupcije in elitizma. To potem namreč ne bi bila kakšna repriza Vojne in miru, istoimenskega gledališkega projekta g. Pandurja, ki mu je poleg tega, da je bil Kanglerjeva maximaskota, ki naj bi prepričala neprepričane, omenjena predstava bila  stranski EPK projekt, takorekoč drobiž. Potem bi to bila zgolj vojna, in to v moji režiji. Vojna kulturni korupciji. Za le dober evro kolikor bi me stal bencin za molotov koktajl s katerim bi, če bi imel kaj jajc, v stilu Frančka Piromančka in v imenu prinašalca luči Luciferja počastil MAX z ognjem, in ne za par sto tisoč evrov kolikor je stala Vojna in mir G. Pandurja.      

  NA SREČO MARIBORČANI NE BODO RABILI PLAČATI MAX-IMALNIH MILIJONOV, DA BI Z DRAVSKEGA NABREŽJA LAHKO UZRLI SEBE NA POSEBEN NAČIN...      

                                                                                                                  
Ja, lepo je bilo biti umetnik, še posebej v Mariboru, pa naj danes, ko so malhe prazne kateri, ki si ob EPK-ju ni vsaj malo, seveda zelo kulturno, omastil brkov pri koritu, kaj reče. Če bo treba kak cekin ali dva vrniti, ker so se gospoda kulturniki malce preveč, a seveda zelo kulturno razmetavali s podarjenim denarjem, pač nič hudega. Po vzoru zavpravljivo zavoženih bank in njihove naslednice slabe banke lahko ustanovijo slabo EPK, pa naj ona poskrbi za malenkosti. Ja draga raja, nekaj je gnilega v nekdanji evropski kulturni prestolnici tej! Najbolj zaudarja iz inštitucij kot so MOM, NKBM ali ostankov EPK, in seveda propadlih gradbenih podjetij, kar celo slepemu pove, kje so dihurjeva gnezda in kaj je to koruptivna sprega politike, bank, gradbeništva in kulture, v mariborskem primeru EPK in še katerega velikobudžetnega mestnega kulturnega projekta. In če ste že bili slepi, ali vsaj malce zaslepljeni od egotripa in preteklega »blišča«, občani in občanke, za začetek prezračimo naše okolje in ne dovolimo, da v bodoče v našem mestu spet zaveje vonj po bedi, pa naj bo še tako kulturna in na videz omikana in sijoča. Potem pa bo počasi treba zares odpreti oči in reči; Cesar je gol! Pardon, mi, državljani in državljanke, smo goli. In bosi. Med tem, ko se pol odstotka Slovencev in Slovenk obmetava z milijoni.                

CESAR JE GOL! 

PARDON, MI, DRŽAVLJANI IN DRŽAVLJANKE SMO GOLI. IN BOSI.

                                                                                                                       
Kar se mene tiče bom takoj, ko bo kaj cekina viška v žepih, za obnovo prostora v Pekarni, ki ga imam v uporabi, kupil nekaj desk in žebljev, pa malo izolacije, kak nov kabel za elektriko in par oken. Če bodo sosedi za, pa napeljemo še vodo v stavbo, da bi si v prihodnje lahko nalili čiste vode, in uredimo klozet, vsaj za punce, da ne bodo sredi vaj rabile hoditi na WC ... domov? Ker upati na pomoč inštitucij, če nisi pri koritu, se zdi kot prosjačiti za drobiž na ulici. In še tega je treba nekoč vrniti. Kar pomislite na  takoimenovano socialno podporo. Je to socialna podpora ali socialno posojilo, če država družini pokojnega ali pokojne, ki je kdaj dobil/a kakšno socialno podporo, ker ni imel/a za kruh, po preprosti izposojevalski računici vzame zapuščino v obliki dediščine, četudi je ta zgolj streha nad glavo in tako pokojnikove dediče živeče pod njo naredi za brezdomce? In to ob vseh praznih zgradbah, ki propadajo brez življenja? Kakšen zakon je to? Zakon močnejšega? Zakon tistega, ki žre šibkejše? Je to kanibalski zakon? Ali hijenski zakon? Mogoče je to zakon lačnih prašičev? Zdi se mi, kaj zdi, vem, da je to načrt narejen v parlamentarnih in direktorskih naslonjačih. To je legalen oziroma zakonsko podkrepljen načrt, ker kjer so poslanci, poslanke in poslovneži, so tudi sodniki, tožilci in odvetniki zraven, kako vzeti raji še tisto malo, kar so z delom in krediti ustvarile in jim zapustile generacije njihovih prednikov, pa da se sklene krog in končno spet pristanemo v sužnjelastništvu. Ker za večino mladih, ki namesto, da bi delali za pošteno plačilo delajo za drobiž ali brezdelni gledajo v zrak, ni več kreditov. In tako tudi ni in ni kredita za Pekarno, vsa ta leta, da bi jo obnovila mesto ali država. Najbrž bi faraonom tam zgoraj, vladajočim iz naslonjačev, bolj ustrezalo deložirati  tudi Pekarno, kot deložirajo ubogo rajo iz njihovih domov, da bi potem malce špekulirali z izpraznjenimi zemljišči in nepremičninami? Sej ni važno, če jih potem nihče ne kupi in uporablja, če propadajo ali če zgradbe porušijo in potem sredi mesta zijajo luknje, kot da je šele včeraj Hitlerjeva aviacija zbombardirala Maribor. Ali pa se sredi mesta lahko čudiš nedokončanim postapokaliptičnim betonskim zgradbam, ki mrtve razpadajo med nami, še živimi, med katerimi je marsikdo brez doma, nekateri pa tudi brez navadne strehe nad glavo.
Ja, ekonomija je kruta. Ne pozna usmiljenja. Tudi prazna nepremičnina namreč dobro izgleda precenjena v finančnih bilancah kapitalistov. Po celem svetu je isto. Pohorci, ki so daleč od državnega parlamenta in so zato zdravo misleči ljudje pravijo; Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Niti z besedo ne omenjajo občin, države ali evropskih skladov, ki bi jih bilo treba počrpati, kot se je nekoč slikovito izražal bivši mariborski župan, retorika pa je domača tudi zdajšnjemu, le da bi on črpal sredstva iz kitajskih, arabskih ali ruskih globokih žepov. Zato upam, da bom kmalu zaslužil dovolj cekina za materijal, da materijalno pomagam sam sebi, pa potem čakam še na morebitno božjo intervencijo, če ta pride, ker druge nima smisla čakati. Tudi če je imel Nietzche prav, ko je rekel, da je bog mrtev, in mi  vsemogočni ata potem, ko bom začel z obnovo ne bo z nebes prišel pomagat zabijati lat ali priklapljati elektrike, bom pač z lastnimi močmi poizkusil narediti kaj koristnega, uporabnega, revitaliziranega in recikliranega, da bosta v prostoru močneje zagorela luč in ogenj. Če nas bo več stopilo skupaj k prenovi Pekarne kot celote, če prebrskamo deponije z odpadnim materialom zrelim za reciklažo in nažicamo par donatorjev, ki bi priskočili na pomoč tam kjer sami ne bi zmogli, kot v svetlem primeru Mladinskega Centra Mengeš, ki je v pomanjkanju državnih in občinskih sredstev kar sam poskrbel zase in s skupnimi močmi so prostovoljno, udarniško obnovili svoje prostore, itak ne potrebujemo nič več drugega kot voljo in občutek medsebojne solidarnosti in povezanosti. Sicer pa menim, da bi vsi državljani in državljanke, še posebej pa tisti, ki ste že, ali žal še morda bomo ostali brez strehe nad glavo, NUJNO morali zaskvotati ali po domače zasesti zapuščene državne in občinske prostore, jim vdahniti duha življenja in tako prostorom vrniti namen javne uporabe, sebi pa dostojanstvo in streho nad glavo. To je lahko prvi korak zdrave državljanske zavesti, prvi korak k vračanju ljudem, kar je njihovega, oziroma našega.                                                                                                                                              Za začetek torej okupirajmo prazne državne in občinske prostore! In poskrbimo zanje – sami! Ker itak so NAŠI! Še naši, zaenkrat. Verjetno namreč ni daleč trenutek, ko bodo v imenu nacionalnih interesov foteljašice in foteljaši do konca denacionalizirali in privatizirali vse kar je še našega, nacionalnega, tvojega in mojega. Vsaj takrat upam, da bo napočil čas za splošno ljudsko revolucijo mišljenja in delovanja, prevzem oblasti od politikov in vzpostavitev DEJANSKE, ljudske demokracije. Ja, upam, da bo kmalu prišel čas, ko bomo državljani in državljanke spremenili zakone tako, da bomo po njih lahko dostojanstveno živeli in ne zaradi njih bili prisiljeni životariti, lopove pa preprosto pospravili na hladno.

Tudi če je imel Nietzche prav, ko je rekel, da je bog mrtev, in mi  vsemogočni ata potem, ko bom začel z obnovo ne bo z nebes prišel pomagat zabijati lat ali priklapljati elektrike, bom pač z lastnimi močmi poizkusil narediti kaj koristnega, uporabnega, revitaliziranega in recikliranega, da bosta v prostoru močneje zagorela luč in ogenj.