Ob tokratni obletnici, lepo zaokroženi na dve desetletji, se ne bom(o) oziral(i) nazaj, v preteklost, kdo je kdaj preplezal zid in zaskvotal prve prostore v nekdanji vojaški pekarni ali kaj podobnega. Zdaj so ti prostori namreč že 20 let v drugačnih funkcijah, takih in drugačnih, predvsem pa v funkciji peke kulturne produkcije – večinoma vsaj malo alternativne, v kolikor je v današnjem potrošniškem svetu hiperponudbe sploh še kaj lahko alternativa.

V svetu selfijev, kjer je vsak svoj lastni promotor je pač prostora za vse vrste kulture, egotripov in norosti. Kot tiste, ki obiskovalce Pekarne zbode v oči, kadar pogleda pekarniške zidove, na katerih je zaradi egotripa ostalo le malo kulturnega, le avtorjev vzdevek v vseh mogočih predimenzioniranih oblikah nas dolgočasi z njih. Ampak obljubil sem pogled v prihodnost, ne v nekatere pretekle žalostno patetične dogodke kot je omenjeni, ali kot je bila  neizpolnjena obljuba o prenovi Pekarne katero sem napovedal v prejšnji številki pričujočega občasnika.

Kaj torej v prihodnje – s Pekarno? V fizičnem smislu jo bomo ob izpolnitvi siceršnje, aktualne obljube o pomoči MOM za t.i. investicijsko vzdrževanje poiskušali obnoviti sami, ob strokovno usposobljenih kadrih, to je arhitektih in izvajalcih prenove seveda, da bo vse po predpisih. V tak koncept obnavljanja  bi se lahko potem javnih del vključilo tudi morebiti zainteresirane uporabnike prostorov, vsaj tiste, ki imajo dovolj znanja in volje in se ne branijo dela za skupno dobro. In seveda lastno. Sej veste kako gre namreč štos: Vsi za enega – eden za vse! Vsaj bilo naj bi tako.

Pekarna pa je še bolj kot fizične prenove potrebna duhovne prenove. Potrebni so boljše povezovanje uporabnikov, več solidarnosti, medsebojne pomoči, razumevanja, potrebni so kulturni dialogi, spoštovanje tujih mnenj in spoštljiva lastna mnenja. Potrebne je skratka več KULTURE! Pa ne tiste, ki se jo izvablja iz glasbenih inštrumentov, slika na platna, špreja na zidove, piše črno na belo ... Te je zmeraj bilo in je bo. Tiste človeške pa je z leti vedno manj. Pekarna je namreč kot ogledalo družbe, ki postaja vedno bolj egocentrična in neobčutljiva, namesto da bi se v njej razvijalo več kulture sočutja in razumevanja. Zato Peki ob dvajseti obletnici želim, da jo v prihodnosti naseljuje in obiskuje čim več kulturnih ljudi, tako v umetniškem, kot v človeškem smislu!                                                                                            

Vse najboljše in srečno MC Pekarna!