Ste se kdaj znašli v prostoru, kjer se je vse osebe, vključno z moškimi udeleženci, naslavljalo z žensko generično obliko? Primer: "Lep pozdrav, me veseli, da smo se zbrale v takšnem številu."

V kolikor ste se, vam je situacija morda bila obrazložena ali pa ste že seznanjeni s to obliko družbenega vključevanja.

Izkušnja takšnega dogodka pa je za nekoga, ki se s takšno rabo sreča prvič, lahko prava zmeda, ki se morebiti pretvori iz začetnega dvoma vase ("Ali slišim prav? Je z mano kaj narobe?") vse do obtožb neuvidevnosti in nespoštljivosti zoper osebo, ki organizira dogodek, saj se očitno ne zaveda svoje publike in izključuje moške udeležence.

Namen uporabe ženske generične oblike pa ni nespoštljivost, temveč ravno obratno. Zavestna drugačna uporaba slovenskega jezika izvira namreč iz želje po večji vidnosti in enakopravni vključenosti vseh, ne glede na spol. Posledično se tudi pojavlja vedno več slovnično zaznamovanih oblik zapisov, ko se namesto poševnice (/), ki zaznamuje binarno delitev zgolj na dva spola (moški–ženska), napiše podčrtaj (_), ki pa povezuje obe normirani slovnični obliki, ju prav tako ločuje in hkrati med njima ustvarja prazen prostor za projiciranje končnic, ki jih v jezikovni normi še sicer ne poznamo, s tem pa dovoljujemo prostor, da bi se lahko razvile. Z uporabo podčrtaja (_) se tako prerašča jezikovno normo, ki je usmerjena v generično obliko moškega slovničnega spola in ki predpostavlja, da sta spola samo dva. Podčrtaj se namreč uporablja takrat, kadar spolna identiteta osebe ni znana ali pa kadar govorimo (o) skupini oseb, katerih spolov ne želimo predvidevati. (Vir: Slovar pojmov, TransAkcija)

Glede na podano obrazložitev se vprašamo, ali ni bolje pustiti slovnice takšne, kakršna je? So takšne spremembe res potrebne? Odgovor na to vprašanje se razlikuje od osebe do osebe. Nedvomno se bo nekomu že debata o spreminjanju slovničnega jezika zdela nepotrebna in nezaželena. Drugim pa vsekakor da za misliti, če vzamemo v obzir, da se na primer v polni dvorani, kjer so prisotni sami moški in le ena ženska, nikoli ne uporablja ženska slovnična oblika – v nasprotnem primeru, kadar je dvorana polna žensk ob prisotnosti le enega moškega, pa se navkljub temu razmerju ohrani moška slovnična oblika. Primerov je še več: pri navajanju poklicev ali študijske izobrazbe ter pri iskanju zaposlitve marsikdo dobi občutek neustreznosti, saj že v objavi oziroma oglasu za delovno mesto ne ustreza impliciranemu spolu ("V počitniškem domu iščemo kuharja." "Iščemo tajnico uredništva."). V medijih pa se skozi rabo jezika lahko ustvari slika, da so osebe, ki izvajajo sporne, nasilne in kriminalne aktivnosti, izključno določenega spola (teroristi, kriminalci, mafijci, preprodajalci drog, tatovi ...).

Po pravilih slovenskega jezika je sicer utemeljeno, da moška slovnična oblika "nevtralno" zastopa žensko. V pravnih in zakonskih aktih je navedeno, da so "generično zapisani izrazi v slovnični obliki moškega spola so uporabljeni nezaznamovano in nevtralno" ter veljajo za oba spola oziroma za vse osebe, ne glede na spol. (Vir: Dnevnik, "Ženski spol na filozofski fakulteti")

Ideja nove rabe jezika pa sloni na zrcalnem pravilu, pri katerem se ženska slovnična oblika prav tako udejanja kot enakovredno zastopanje moške oziroma kot spolno nevtralna. To metodo uporabe ženskega slovničnega spola kot nevtralnega so v svojem pravilniku dikcije uvedli in uporabili na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer izmenično uporabljajo ženski in moški slovnični spol kot enakovredna; oba se lahko nanašata na katerikoli spol kot izraz geste solidarnosti in vključevanja.

Jezik je ne glede na ustaljenost fluidna stvar, ki se s časom spreminja. Vsakršne spremembe so zato mnogokrat težke, nerazumljive in nedobrodošle, a zagotovo neizbežne. Na nas pa je, kako nanje odreagiramo.