“ Nihče se ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije. Ljudje se morajo sovraštva priučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen za človeško srce naravnejša kot njeno nasprotje.”

Globalna ikona, človek z velikim Č, poln sočutja, neumajni borec, ki je življenje posvetil svojemu ljudstvu. 
Margaret Thatcher in Ronakd Reagan sta ga označila kot terorista, veliki svetovni voditelji so se ga bali in to je Mandela, ki ga proslavljamo.
Rolihlahla Mandela, sin plemenskega poglavarja Thembu-ja, se je rodil v Mvezu, 18. julija 1918. Rolihlahla, v jeziku njegovega plemena Xhosa pomeni »vleče vejo drevesa« oziroma je tisti, ki povzroča težave. Ime Nelson mu je nadel učitelj prvi dan pouka, ni pa znano, zakaj si je izbral ravno to ime. Bil je prvi v svoji družini, ki je obiskal šolo. Kot mladenič je bil izpostavljen kolonialnemu kapitalizmu, institucionaliziranem rasizmu in revščini, na katero je bila obsojena večina temnopoltih Južnoafričanov.  
Po družinski tradiciji so ga pripravljali na to, da bi postal svetovalec bodočemu kralju. Poslali so ga na metodistično šolo, nato pa na Fort Hare univerzo, edino JAR univerzo za temnopolte. Univerzitetno življenje je bilo po godu Mandele, ki je še posebej užival pri boksanju in v atletiki, zanimala ga je antropologija, politika, lokalno upravljanje in Rimsko-Nizozenmsko pravo. »Nisem maral nasilja, me je pa pritegnila znanost – kako se telo giba, ko se skuša zaščititi, kako uresničiti načrt umika in napada, in kako med borbo zadrževati,« je pojasnil v svoji avtobiografiji, ko je pisal o boksu. Leta 1940 so ga v drugem letniku izključili, ker je organiziral protest proti slabi kvaliteti hrane. Vrnil se je domov, kjer so zanj pripravljali poroko. Da bi se izognil dogovorjeni poroki je pobegnil v Johanesburg, kjer je dobil službo kot paznik na vhodu rudnika zlata. Preklestvo JAR je povezano z odkritjem zlata  v regiji Witwatersrand. Britanski kolonialisti so nadzirali rudnike in izkope, za delo pa so potrebovali poceni delovno silo. Kolonialna administracija je ustvarila to, kar poznamo pod imenom apartheid. Za dostop do “belskih” delov države so   temnopolti ljudje potrebovali prepustnice.
Ko je Mandela stal na vhodu v rudnik s piščalko ob plošči na kateri je pisalo “Pozor - lokalno prebivalstvo” je opustil idejo o tem, da bi postal tolmač, zanimati ga je pričelo pravo. Bratranec ga je predstavil prihodnjemu voditelju ANC-a Walterju Sisuluju. Slednji mu je pomagal dobiti službo v odvetniški pisarni. Istočasno je  Mandela dopisniško končeval univerzo. V pisarni in na Sisulovem domu je  pričel spoznavati radikalce, spoznal pa je tudi svojo prvo ženo Evelyn Mase, Sisulovo sestrično. Poročila sta se leta 1944 , zakon pa končala leta 1956, ko je Evelyn zahtevala, da izbere  bodisi njo in njuna otroka ali pa ANC.

Kdaj točno je Mandela postal politična osebnost je težko opredeliti, dejstvo pa je, da se je njegov krog belopoltih radikalnih prijateljev razširil po tem, ko je vpisal izreden študij  prava na Univerzi v Witwatersrandu leta 1943. Njegov prvi političen nastop  seje odvil leta 1944, ko se je
sprva pridružil Afriškemu narodnega kongresu (ANC), ki se je zavzemal za enake pravice vseh državljanov ne glede na raso, nato pa
je postal del mladinske ločine ANC-a, ki je bila odločena, da  nadomesti njegovo vodstvo. Leta 1948 je Nacionalistična stranka zmagala na volitvah in pričela z politiko apartheida. Apartheid je pomenil, da so belci in temnopolti živeli ločeno, niso se smeli poročati, deliti mize v restavraciji ali skupaj sedeti na avtobusu. Obiskovali so različne šole in tudi športne ekipe so bile strogo ločene. Temnopolti Afričani, ki so sestavljali 3/4 populacije so dobili 13% zemlje,  aparat apartheida je bil formaliziran.   Belopolti južnoafričani so bili potomci Britanskih in Nizozemskih priseljencev (znani tudi kot Afrikanerji) in so upravljali vse posle, kontrolirali državo  ter za to pa prejemali dvajsetkrat večje zaslužke kot njihovi temnopolti sodržavljani. Le belopolti so imeli pravico do volitev (torej le 15% prebivalstva je odločalo o vsem).
Kot odgovor so pri ANC-u pričeli  iskati zaveznike s komunističnimi in azijskimi skupinami, da bi organizirali državljansko nepokorščino.

“ Dokler nisem bil v zaporu, nisem znal popolnoma ceniti zmogljivosti človekovega spomina, neskončne niti podatkov, ki so shranjeni v glavi.”

V tem času je bil ANC  že korenito pomlajen. Predsednik je bil Albert Luthuli, njegov namestnik pa Mandela. 
Avgusta  istega leta je Mandela zapustil svojo odvetniško pisarno in ustanovil pravno partnerstvo z Oliverjem Tambo. V JAR je to edina pravna pisarna s temnopoltimi odvetniki in  povpraševanje je bilo ogromno.  Po letih neuspešnega nenasilnega upiranja apartheidu, pri čemer se je ANC zgledoval po Gandiju in njegovem protikolonialnem boju proti britanskemu imperiju, je v mladinskem krilu ANC-ja dozorela odločitev, da je napočil čas za oboroženi upor. Mandela je bil soustanovitelj in prvi vodja organizacije Umkhonto we Sizwe (Kopje naroda), oboroženega krila ANC-ja. S svojimi podporniki je začel kljubovati vladajoči stranki z bojkoti in stavkami. Mandela je takrat ANC popeljal na bolj radikalno in revolucionarno pot. S tem, ko se je posvečal politiki, pa se je tudi manj posvečal študiju, ki ga leta 1949 ni dokončal. “Borec za svobodo  na grd način ugotovi, da je zatiralec tisti, ki definira naravo bitke, zatirani pa pogosto nima druge možnosti kot da uporabi metode, ki zrcalijo metode zatiralca. Na neki točki se  proti ognju boriš le še z ognjem, ” je zapisal. Vlada je želela preprečiti nadaljevanje akcij zato je decembra leta 1956 priprla Mandelo in 155 drugih upornikov. Mandelova odvetniška pisarna je izgubila ugled, oporo pa mu je v tem času ponujala Nomzamo Winifred “Winnie” Madikizela. Poročila sta se junija 1958. Sojenje se je vleklo, medtem pa se je leta 1960 zgodil pokol v Sharpvillu, ko je policija pobila 69 protestnikov. Tožilstvo je kmalu opustilo obtožbe in jih mesec zatem obtožilo veleizdaje, ker naj bi spodbujali nasilno revolucijo. Obtožbe so obtoženi zanikali. Po skoraj šestih letih so bili spoznani za nedolžne, s tem pa je bila vlada osramočena.  

“Izobrazba je najmočnejše orožje, ki ga lahko uporabiš za spremembo sveta.”

V tem času je Tambo zapustil JAR in ustanovil zunanje krilo ANC-a. Mandela je odštel v podzemlje, kjer je dobil vzdevek “black pimpernel”, zaradi odličnega izmikanja policiji. Junija 1961 je prepričal člane ANC-a, da nadaljujejo s spopadi. Vpoklicali so manjšo skupino strokovnjakov za eksploziva.   Mandela ni želel smrtnih žrtev. Prva eksploziva je usmeril na vladne stavbe decembra 1961. Mandela se je potuhnil in pod krinko voznika prepotoval državo, da bi organiziral novo celico stranke ANC in novo stavko, ki je oblastem ni uspelo preprečiti. Okrog novega letaje Mandela prvič zapustil JAR in obiskal Tanzanijo, Alžirijo, Etiopijo, Gano, Maroko, Liberijo, Mali in Egipt. Odpravil se je na afriško turnejo, s pomočjo katere je zbiral podporo afriških voditeljev. Ob povratku so ga  prijeli, zakamufliran je bil v šoferja. 
Obsojen je bil na pet let zapora zaradi spodbujanja delavskih stavk in zapustitve domovine brez dovoljenja. Na sojenju se je zastopal sam, vendar ni poklical nikakršne priče, temveč nagovore porote izkoristil za politično motivirane govore. Sledil je še en sodni proces, v katerem je bil Mandela s svojimi pomočniki obtožen sabotaže in zarotništva, obsojen je bil na dosmrtni zapor.    Možna obsodba je bila obešanje.
Odločen, da se pokaže dostojanstveno, je spisal izjavo, ki so mu jo odvetniki vrnili v upanju, da jo bo spremenil.  Branje je trajalo štiri ure. V izjavi je Mandela zanikal samotažo in poudaril ANC-ova prizadevanja za ne-rasistično demokracijo. Zadnji ostavek je Mandela odreciitral po spominu, srmeč direktno v glavnega sodnika de Weta: “Verjamem, da Južna Afrika pripada vsem ljudem, ki živijo v njej, in ne eni skupini, naj bo temnopolta ali belopolta. … Vse življenje sem posvetil boju afriškega naroda za svobodo, borbo proti beli dominaciji in tudi proti črni dominaciji. Negoval sem ideal demokratične in svobodne družbe, v kateri vsi ljudje živijo skupaj v harmoniji in imajo enake možnosti. To je ideal, za katerega upam, da bo zaživel in uspel. Če pa je potrebno, je to ideal, za katerega sem pripravljen tudi umreti.”

Njegov govor je trajal 29 minut. Sklep govora mnogi primerjajo z govorom Martina Luthra Kinga ml. “Sanjam, da …” (I have a dream ...). Na roko napisano izjavo je naslednjič videl 26 let kasneje, ko so ga izpustili iz ječe. Iz njega je razvidno, da je bil pripravljen na  smrtno obsodbo, saj je pisalo tudi:” Če moram umreti, naj povem, da bom svojo usodo sprejel kot moški.” A obsojen je bil na dosmrtno ječo, domnevno je DeWet razmišljal o obešanju, a so ga odvrnili nekateri svetovalci, ki niso želeli, da bi Mandela postal mučenik. Mandela je v tem času verjel, da bo svoboda za temnopolto prebivalstvo prišla čez nekaj let. Prva leta v zaporu na otoku Robben, kjer je postal zapornik št. 46664, ga je zaznamovala smrt sina, ki  je umrl v prometni nesreči in njegove matere. Novico je prejel po telegramu, bolečino pa mu je pomagal premagovari Walter Sisulu.  Pogreba sorodnikov se ni smel udeležiti. Sicer je Mandela v zaporu nosil masko, ni kazal čustev, hodil je vzravnano in dostojansveno in vsiljeval svoj tempo hoje stražarjem.  S stoicizmom je varoval svoje ideje. Dopisoval si je z Winnie, kjer jele stežka zadrževal svoje občutja, čeprav so bila pisma brana in cenzurirana. Sprva je lahko pisal le dva pisma na leto, do leta 1981 so mu dovolili dva na mesec. Leta 1973 je v intervjuju z avstralskim novinarjem dejal, da ni nikoli depresiven, ker ve, da bo zmagala pravica. Osemnajst let, ki jih je Mandela preživel na otoku je tudi trdo delal v kamnoseštvu. Proti koncu služenja kazni so ga premestili v zapor  Pollsmoot iz otoka, kjer so bili pogoji boljši.  Medtem je nasilje v Južni Afriki postajalo vse hujše, nekateri so se bali, da se bo spremenilo v državljansko vojno. Zahtev po Mandelovi izpustitvi je bilo še več, nekateri svetovni voditelji so pozvali južnoafriške oblasti, naj ga izpustijo, saj bi tako umirile razmere v državi. Ponudili so mu izpustitev, vendar pod pogojem, da opusti nasilje kot politično orožje, Mandela pa je ponudbo zavrnil in dejal: “Samo svoboden človek se lahko pogaja, zapornik ne more skleniti pogodbe.” Leta 1988  je vlada JAR pričela uvajati spremembe. Temnopolti študentje so lahko hodili na belske univerze. Vse glasnejše je postalo tudi gibanje za osvoboditev Mandele, na stadionu so denimo priprevili spektakularen koncert za osvoboditev Mandele.Prepevali so  Sting, Whitney Houston in Stevie Wonder. In naposled se je zgodilo. Leta 1990 je predsednik  FW de Klerk po skoraj treh desetletjih osvobodil Nelsona Mandelo. Pritisk medijev in mnogih tujih vlad je bil ogromen, obenem pa naj bi se tedanji predsednik bal, da bo Mandela umrl v priporu. Misel na to, ga je utesnjevala, posebej si ni želel, da bi se to zgodilo med njegovim mandatom.   Winnie ga je spremljala ob osvoboditvi, ko sta se zmagoslavno sprehodila vzodlž zapora. Leta 1991 je Mandela postal voditelj ANC-a. Njegove poti so se kmalu razšle tudi z Winnie. Leta 1993 je prejel Nobelovo nagrado za mir. Na volitvah leta 1994 so lahko volili tudi temnopolti prebivalci in Mandela je postal prvi temnopolti predsednik JAR. Oznanil je, da bo to novo rojstvo Južnoafriške republike. Leta 1995 je poskrbel za  ikonski športni. Pred 63,000 glavo množico na stadionu v JAR (od tega 62,000 belci) se je na finalu ragbija pojavil v  kapetanovem dresu številka 6 in Francoisu Pienaarju predal pokal z besedami, da naj bo to  simbol sprave. Ragbi je sicer veljal za šport belcev.  Za mnoge je bilo to utelešenje dolgo  sanjanih upov in trenutek veličastnosti za državo. Leta 1998, na svoj 80. rojstni dan se Mandela tretjič poroči (z Grao Machel). Istega leta je apartheid označen kot zločin proti človeštvu. Naslednje leto se mu izteče predsedniški mandat. Ob tem Andre Brink, JAR pisatelj zapiše, da kot zamenjavo vidi le Desmonda Tutu-ja, ki prav tako živi reklo - človek sem skozi druge ljudi. Mandela se nato vrne v domačo vasico Qunu (kjer je sedaj tudi pokopan) in nekoliko umakne iz političenag življenja. Leta 2004 se zavzame za odpravo revščine, ki po njegovem  ne bi smela biti del gest sočutja, pač pa zakon pravičnosti.  Leta 2008 je organiziran koncert v podporo proti AIDSu, ki ga Mandela podpre z obiskom. Istega leta so ga odstranili z ameriškega seznama teroristov, star je bil že 89 let. Njegov zadnji javni nastop je bil leta 2012 na nogometnem svetovnem prvenstvu. Zaradi slabega zdravja je zadnja leta življenja posvetil družinskemu življenju s svojo tretjo ženo Graco Machel.  Umrl je  v starosti 95. let v družinskem krogu za posledicami dolgotrajne bolezni s pljuči, ki naj  bi bile povezane z nezadostno zdravljeno tuberkulozo, za katero je zbolel v zaporu.
Mandela je bil  predvsem človek.  Sam zase ne mesija  in ne moralist niti revolucionar, pač pa pragmatik z močno častjo in jasnimi cilji.   Utiral je svojo pot in pokazal svetu  kaj je to  predanost, moč in srce. Postal je ikona vere v boljši svet. Počivajv miru, Madiba.

“ Resnica je ta, da še nismo svobodni, temveč smo zgolj dosegli svobodo, da lahko postanemo svobodni, svobodo, da nismo zatirani. Nismo še naredili zadnjega koraka v svojem popotovanju, temveč le prvi korak na daljši in celo težji poti. Kajti biti svoboden ne pomeni zgolj odvreči okove, temveč živeti na način, ki spoštuje in spodbuja svobodo drugih. Resnični preizkus naše predanosti je šele začetek. ”