“ Zamejevanje ljudi po lokalni, narodni, verski ali drugi obliki pripadnost spregleda razlike in podobnosti med nami ”

Ko pomislim na veliki svet; na Evropo, na Zemljo, na planet; ob tem pa na dejstvo, da nas je v Sloveniji zgolj dva milijona, me zagrabi določena oblika tesnobe. A kar hitro se nazaj sprostim. Spomnim se, da smo ljudje majhni, le v kolikor se kot majhne vidimo. Če svojo identiteto vežemo na svoje mestece, regijo ali na državo, se hitro počutimo majhne. To še posebej velja, ko pomislimo na večmilijonska mesta kot so Pariz, New York, Peking. Tudi dejstvo, da je pripadnikov drugih narodov veliko več na primer Francozov 65 milijonov, Američanov 316 milijonov, Kitajcev pa 1350 milijonov, nam proti občutku majhnosti prav nič ne pomaga. »Štajerska metropola« in »Najlepše mesto na svetu«, širše znana kot Maribor in Ljubljana, imata skupaj manj kot pol milijona prebivalcev. V Sloveniji pa živi približno 670 krat manj ljudi kot na Kitajskem. 670 krat! Če vsak Kitajec vrže kamen, bo priletelo 670 krat več kamnov, kot če jih vrže vsak Slovenec. Če bi vsak milijonti prebivalec dosegel Nobelovo nagrado, bi jih Kitajci imeli 670 več ko Slovenci. Skratka statistika ne navija za »nas«. A kdo smo mi? Zakaj bi se omejevali na svoje mesto, regijo ali državo? Vsakič ko pridem iz mednarodnega srečanja, kjer sem bil v družbi ljudi iz različnih držav, se vedno nova zavem, da je država v kateri živim in delam, zame določujoča nič bolj kot avto, v katerem se vozim in stanovanje, v katerem živim. 

Svetovni sošolci

Po takih srečanjih se velikokrat počutim kot v osnovni ali srednji šoli. Enako kot v šoli, se tudi v mednarodni družbi najdejo zelo različni tipi ljudi. Vedno na primer najde nekdo, ki hoče pozornost, drugi hoče biti zabaven, pa kak »alfa samec«, ki hoče vsem pokazati, kako pameten in močen je, itn. Potem je tu velika skupina ostalih, ki so si medsebojno različni in tudi podobni na način, da hitro tvorijo majhne skupinice, trope, kjer jih lahko najdeš večino časa v okviru tega mednarodnega druženja. Kdor se spomni kolonije na morju, šole v naravi ali kakih drugih šolskih izletov, bo znal potrditi tovrstne zakone druženja. Skratka mednarodno okolje me spomni, da vsi mi na kupu zbrani nismo zgolj Slovenci, Madžari, Nizozemci in Poljaki, itn., ampak smo predvsem ljudje. V dobrem in manj dobrem pomenu te besede. Če bi se samoomejevali na svoj regijsko ali narodno identiteto, bi se lahko glede na relativno majhnost Slovenije, v mednarodnem okolju počutili neskončno majhne. A tako samoomejevanje ni potrebno. Svoje lokalne in nacionalne identitete lahko damo nekoliko na stran in si pustimo, da smo preprosto ljudje. Razlikuje nas bolj ali manj dejstvo, da živimo v različnih okoljih in smo organizirani po različnih geografskih enotah, kjer vladajo različni zakonski predpisi.

Meje le v glavah

Nacionalizem kot ideja, ki hoče različnim geografskim enotam (regijam, državam) podeliti posebno vrednost s tem, da tam živeče ljudi razvršča v narode, se mi ne zdi omejujoč in večinoma nepotreben. Kdor je imel priložnost več časa preživeti z ljudmi iz drugih držav (in dovolj dobro obvlada angleščino, da lahko z njimi prosto komunicira), ugotovi, da smo si ljudje podobni ali različni ne glede na to, od kod prihajamo. Včasih lahko najdeš več podobnosti s prebivalcem, ki živi tisoče kilometrov stran, kot pa s svojim sosedom. 

Ljudje skozi karakterje

Pred leti sem naletel na knjigo Davida Kierseya Please Understand Me:Character and Temperament Types, ki ljudi predstavi skozi različne karakterje. Teorija se osredotoča na štiri kategorije, na podlagi katerih potem ljudi razvrsti na 16 karakterjev. Ljudi najprej razdeli na podlagi tega ali so bolj usmerjeni navzven ali navznoter. So ekstrovertirani ali introvertirani. Druga ločitev izhaja iz naših zanimanj za konkretne ali abstraktne stvari. Potem je pomembno, kako presojami svet okoli nas. Se zanašamo bolj na čustva ali bolj na razum. Zadnje razlikovanje pa izhaja iz tega ali smo bolj osredotočeni na načrtovanje ali pa nam je bliže spontanost. Seveda imamo vsi v sebi vse vidike, a po teoriji naj bi nam bili določeni načini delovanja bližji. 

Razlike so samoumevne

Teorija pravi, da porazdelitev karakterjev nima povezave z našo kulturo, je pa res, da določen kulture spodbujajo določene karakterne lastnosti, druge lastnosti pa zavirajo. V ZDA se na primer veliko spodbuja ekstrovertiranost, na Japonskem pa introvertiranost. Enako velja za različna področja delovanja. Filozofija na primer predpostavlja zanimanje za abstraktne svetove, kiparstvo na drugi strani pa usmerjenost na konkretne fizične stvari. Karakterno se razlikujemo tudi glede vrednotenja čustev in razuma pri urejanju sveta. Eni so prepričani, da je empatija rešitev za vse medčloveške težave, drugi se bolj zavzemajo za svet dobrih in pravičnih pravil. Nekateri svoje življenje do potankosti načrtujejo, drugi ga živijo tako kot se pač zgodi.

Po dolgotrajnem premišljevanju teorije karakterjev, sem tudi v vsakdanjem življenju začel o ljudeh razmišljati skozi karakterje, kamor naj bi spadali. Različnost ljudi mi je postala veliko bolj smiselna. Razumeti sem začel, zakaj so mi eni ljudje tako zelo tuji, spet drugi pa so mi domači že po par minutah pogovora. Naši karakterji se z enimi ujemajo bolj, z drugimi manj. Skratka svet doživljamo, presojamo, čutimo in sploh izkušamo tudi skozi naš karakter. Zato smo si v splošnem tako različni, z nekaterimi pa tako podobni.

 “ Z drugačnim gledanjem na sebe in svet postanem del skupnosti, ki jo sestavlja stotine milijonov meni podobnih ljudi ”

Brezmejna domačnost

Zamejevanje ljudi po lokalni, narodni, verski ali drugi obliki pripadnost spregleda razlike in podobnosti med nami. Sami se lahko odločimo, kam se bomo prišteli, komu bomo pripadali. Lahko se razvrstimo po narodnosti in tako pripadamo Slovencem, Američanom ali Kitajcem, lahko pa se razvrstimo glede na zanimanja in se tako umestimo med filozofe, športnike, umetnike, tehnološke navdušence ali pač kamorkoli, kjer se počutimo domače. Razlike med nami so preveč kompleksne, da bi jih ustrezno zamejili glede na narodno ali kako drugo splošno pripadnost. Seveda bomo do neke mere bomo vedno opisljivi z jezikom, ki ga govorimo in z geografsko regijo, ki jih pripadamo. Vedno bomo na nek način Slovenci, ki živijo v dvomilijonski državi. A namesto, da bi iz tega delali problem, v sebi vsak posebej raje prepoznajmo zanimanja in lastnosti, ki nas povezujejo z milijoni ljudi po vsem svetu in si pustimo začutiti sorodnost z njimi. Misleci, športniki, umetniki in tehnološki navdušenci obstajajo povsod in jih je na milijone. Kamorkoli se že umeščam, torej nisem majhen in nemočen proti velikemu svetu, ki mi stoji nasproti. Z drugačnim gledanjem na sebe in svet postanem del skupnosti, ki jo sestavlja stotine milijonov meni podobnih ljudi. Slovenija je geografsko majhna dežela, kjer se ukvarjam s stvarmi, ki me zanimajo. Kitajska je geografsko velika dežela, kjer se nekdo drug ukvarja s stvarmi, ki ga zanimajo. Tukaj, tam in marsikje obstajamo ljudje, ki radi premišljujemo o vseh teh stvareh. In so drugi, ki v tem času raje kaj konkretnega delajo. In to je čisto ok.