Tam je, vsakič ko grem po nakupih. Vsakič, ko mislim, da ne more postati še bolj koščena, ji to nekako uspe. Zbezljane oči švigajo na vse strani, verjetno je kdaj bila lepa. Trudim se, da ne bi gledala v njeni smeri, saj zna biti tudi agresivna. A včasih se ji ne gre izognit in takrat me prosi, da grem zanjo v trgovino, v katero več nima vstopa. Na primer srečko. Zdi se ji, da je srečen dan za dobitek. »Mogoče kaj hrane?« jo povprašam, čeprav že vnaprej vem da nima smisla, kajti hrana ni tisto česar si nujno želi. Hrana ni droga... ali sreča. 
Odvisnik je pisec svoje nesreče. Njeno revščino si je sama zakrivila. Vsi ti brezupni ljudje: od kod sploh prihajajo? Seveda je možno, da jih nikoli ne »vidimo«, ker je njihova stiska tako pretresljiva. Le kdo to potrebuje? Revščina ni aktualna, ker imajo ljudje televizije. To postopno otopenje sočutja je zmaga ekonomsne klime v kateri je vsak posameznik, odvisnik ali ne, osebno odgovoren za svoje neuspehe. Revni ljudje niso nam enaki ampak z manj denarja: so popolnoma druga vrsta. Njihova revščina je hkrati njihov osebni neuspeh. Predali so se v usodo. To ne drži samo za posameznike, temveč za celotne države. Le poglejte Grke! Le kaj so si mislili s svojimi penzijami in minimalnimi plačami? Da so nam enaki? Bogata elita jim pravi naj sepoberejo iz pepela kot nekakšen Feniks. 

“OTOPENJE SOČUTJA JE ZMAGA EKONOMSNE KLIME V KATERI JE VSAK POSAMEZNIK, ODVISNIK ALI NE, OSEBNO ODGOVOREN ZA SVOJE NEUSPEHE”

Medtem v ZDA (kaj šele kje drugje) ljudje živijo v šotorih ali v podzemnih kanalih. Ti grdi ljudje z razjedami, kilami in slabimi zobmi so druga plat »ameriških sanj«. Drevesa vijejo korenine skozi zapuščene nakupovalne centre in tovarne, medtem ko vodilni udrihajo po davčnih olajšavah za 1% premožnejšega prebivalstva, ki si lastijo petino celotnega ameriškega bogastva. Takšnega nasprotij smo vajeni tudi v Evropi. Študenti z povprečji krepko nad devet so leta in leta brezposelni. Odziv mnogih pri tem zakaj je tak človek brezposeln pa je pogosto - da je gotovo len, neiznajdljiv in bi se lahko bolj  potrduil ali poprijel za kako drugo delo od želenega. Pa tudi tisti, ki razumejo - samo razumevanje, kaj naredijo tri leta brezposelnosti mlademu človeku, še ne zagotovi službe, tako kot tudi srečka ne spremeni odvisnikovega življenja. Obsojanje pa razdvaja. Ta strah in odpor pred tistimi na dnu je zelo zaskrbljujoč.
Če še pomnite, predpogoj za vzpon fašizma je bilo tudi sejanje strahu. Žal se ta čustven predpogoj odraža tudi pri odnosu do “slabih” in revnih.
Naš gnus nad revnimi je občasno omiljen le s sentimetalnostjo do otrok. Ti so nedolžni. Počutimo se dobrodelne. Vendar verjetno ne dovolj, kajti mednarodno poročilo z imenom “Rešite otroke” nam pove, da je vsak četrti v razvijajočih se državah preveč podhranjen, da bi se normalno razvijal. Podhranjenost pa žal še ne pomeni lakote, podobno kot tisti, ki imajo mobitel, pač ne morejo šteti pod reveže.
Sprašujem se, kje je tista točka, na kateri več ne bomo mogli ignorirati revežev, tako naših kot tujih? Kdaj bomo prišli do tiste točke, ki se je bojijo vse politične opcije: prerazporeditev premoženja, dobrin, dela, delovnih ur...
Sama ideja, da bi si naj revni sami pomagali, medtem ko socialna zavest propada ni logična; osnovana je na verovanju za katerega je malo dokazov. Žal je tole prepričanje edino, ki je pricurljalo navzdol (iz bogatih krogov), tako da mnogi ljudje še naprej gledajo z viška na tiste, ki imajo manj.
Revščina ni znak kolektivnega neuspeha ampak posameznikove nemoralnisti. Psihološka prevara neo-liberalnega razmišljanja je prav tole: namesto da bi se nam gnusila revščina, se nam gnusijo revni ljudje. Gnus je industrija v porastu. Ta moralni bankrot polagamo pred noge revežem, medtem pa sami sebi zatrjujemo da smo boljši od njih. Višji in srednji razred (če sploh še obstaja?) prezirata revne, kajti če jim vzameš razliko v prihodkih, jih prav nič ne ločuje od revnih. In to je ta gnus. Srednji razred hitro zgubi službo in se zlahka znajde na pragu revščine. Prav iz tega morda izhaja nek čustven tampon, ki veli, da smo “mi” pač nismo “oni”.