Adolf Hitler se je obkrožil z majhno kliko fanatičnih privržencev - skupino neusmiljenih, brezobzirnih in nasilnih mož, ki se je povzpela na oblast v času Tretjega rajha in uzakonila politični in gospodarski teror. Čeprav so ti možje bili iz uglednih družin in so vsak dan zjutraj in zvečer poljubili svoje žene ter prebrali otrokom zgodbe za lahko noč, so za mnoge bili poosebljeno zlo.

Zdravniki so skrbniki in rešitelji človeštva!     
Evgenika (veja humane genetike, ki zagovarja izboljševanje človeških dednih lastnosti z različnimi posegi) se je v Nemčiji razvila kot “posledica” I. svetovne vojne. Znanost je veljala za rešiteljico, ki bo zagotovila protistrup trpljenju, smrti in uničenju, ki ga je pustila za seboj I. svetovna vojna. Vse lepo in prav, če ne bi kmalu prišlo do odklona tako imenovane pozitivne evgenike k negativni. 14. julija 1933 so sprejeli zakon o preprečevanju gensko obolelih potomcev in takrat se je pričela kampanja prisilne sterilizacije. Zakon je veljal za moške in ženske obolele za raznimi genskimi motnjami, manično depresijo, shizofrenijo, epilepsijo, gensko slepoto, gluhoneme, huje telesno deformirane, pa tudi za kronične alkoholike. Z injekcijami in žarčenjem so sterilizirali  več kot 200,000 Nemcev. V dirki za očiščenje rase so nemški zdravniki začeli z usmrtitvami invalidnih otrok na eni strani, na drugi strani pa so promovirali moč zdravih ljudi. Z nagradami so vzpodbujali zdrave nemške matere, da bi imele še več otrok. 

TE ČLOVEŠKE PODGANE BODO TAKO ALI TAKO UMRLE. ZAKAJ NE BI IMELI VSAJ KORISTI OD NJIH?

Nato so se stvari hitro še bolj degenerirale.

Med II. svetovno vojno so številni nemški zdravniki izvajali boleče in smrtonosne poskuse na tisočih zapornikih v koncentracijskih taboriščih, brez njihovega soglasja. Poskuse so izvajali večinoma na Židih - vključno z otroci, pa tudi na Romih, Poljakih, sovjetskih vojnih ujetnikih, homoseksualcih in celo na invalidnih Nemcih. Ti poskusi so se začeli v zgodnjih štiridesetih letih prejšnjega stoletja in so trajali ves čas nemškega nacističnega režima. Nekateri od teh poskusov so upravičili znanstvene namene, vendar so metode tiste, ki so kršile vse norme - etične in medicinske. Nekateri poskusi so bili rasistični že v osnovi, večina pa jih je bila le slaba znanost. Nacistične eksperimente lahko delimo na tri kategorije: rasni eksperimenti, eksperimenti povezani z vojnimi poškodbami in farmacevtska testiranja zdravil ali eksperimentalno zdravljenje.

Po obtožnici na Nürnberških procesih, so ti poskusi vključevali: 
- poskuse na dvojčkih: leta 1943 je prišel v Auschwitz notorični Joseph Mengele, da bi našel skrivnosti dednosti. Približno 3000 dvojčkov je bilo vključenih v poskuse, da bi ugotovili podobnosti in razlike v genskem zapisu, preživelo jih je le okoli 200. Vsak dan so jim jemali kri, v oči so jim vbrizgavali barvila, da bi videli ali se jim bo le-ta spremenila, ali jih šivali skupaj, da bi poustvarili zraščene dvojčke. 

- transplantacija kosti, mišic in živcev: med septembrom 1942 in decembrom 1943 so Brandt, Handloser, Rostock, Gebhardt, Rudolf Brandt, Oberheuser in Fischer  izvajali poskuse v koncentracijskem taborišču Ravensbrueck. Proučevali so regeneracijo kosti, mišic in živcev ter presaditve. Zapornikom so odstranjevali cele skupine mišic, živcev in kosti, amputirali so jim noge in roke v neuspešnih poskusih, da bi jih prišili na druge žrtve. Rezultat teh operacij je bila huda agonija, deformacija, invalidnost in smrt.

- poskusi z epidemijo zlatenice: poskusi so trajali med junijem 1943 in januarjem 1945 v koncentracijskih taboriščih Sachsenhausen in Natzweiler. Zapornike so namenoma okužili z zlatenico, da bi odkrili vzroke zanjo, nato so preizkušali cepiva. Veliko jih je podleglo epidemiji.

- poskusi s tuberkulozo: nacisti so želeli izvedeti ali obstaja naravna odpornost proti tuberkulozi in razviti učinkovito cepivo proti njej. Doktor Heissmeyer je skušal ovreči prepričanje, da je TB nalezljiva bolezen in da so zanjo dovzetni le slabši organizmi, predvsem Židje.

- poskusi s sulfonamidi: nemška vojska je na ruski fronti med leti 1941 in 1943 utrpela hude izgube zaradi plinske gangrene. To pa je sprožilo zanimanje za sulfanilamide

- kemoterapevtike, namesto, da bi obolele zdravili kirurško. Na zdravih Židih so poustvarili vojne rane, jih namerno okužili z bakterijami. Nato so testirali sulfanilamide.

- poskusi s strupi: te poskuse so izvajali v koncentracijskem taborišču Buchenwald med decembrom 1943 in oktobrom 1944. S fenolom in cianidom so zastrupili hrano ali jim vbrizgavali injekcije. Nekateri so umrli nemudoma, druge so ubili, da so lahko čimprej izvedli avtopsijo. V enem od poskusov so zapornike streljali z zastrupljenimi naboji. 

- poskusi na ranah: ko je Himmler odkril, da je najpogostejši vzrok smrti SS-ovcev krvavitev, je naročil dr. Rascher-ju naj razvije koagulant, ki bi ga vojaki dobili preden bi se podali v bitko. Strjevanje krvi je spremljal tako, da je zavestnim zapornikom amputiral ud in nato spremljal količino krvi, ki je pritekla iz ran.

 
- eksperimenti umetnega oplojevanja in sterilizacija: Clauberg je od Himmlerja dobil  laboratorij v Auschwitzu, v bloku 10. V njem so bile povečini poročene ženske, stare med 20 in 40 let. Clauberg je pogosto dražil zapornice, da bodo prisiljene v spolni odnos z zapornikom, ki jim ga bo določil. Vsaj ena izmed ortodoksnih Židinj si je raje vzela življenje, kot pa postala “cipa” v bloku 10. Potem, ko je Clauberg umetno oplodil privezane zapornice, jim je lagal, da je to storil z živalsko spermo in da v njihovih telesih raste pošast. V bloku 10 so izvajali poskuse na okoli 300 ženskah. Himmlerjev pravi interes pa je bila sterilizacija. Clauberg je tisočim zapornikom pohabil spolne organe, da bi odkril poceni in učinkovit način sterilizacije. Ženskam so v maternico ali maternični vrat vbrizgavali jedke snovi, zaradi katerih je prišlo do vnetij, imele so krče in krvavele. Moške so izpostavili sevanju in jih nato kastrirali.

- poskusi z zamrzovanjem: zapornike so za več ur naenkrat potopili v tanke z ledeno mrzlo vodo, jih nato spet segreli ter ponovno potopili v tank, da bi ugotovili kako dolgo lahko preživijo sestreljeni nemški piloti v Severnem morju in koliko časa je potrebnega, da zamrznjenega človeka spet ogrejejo oziroma spravijo k življenju. Doktor Sigmund Rascher je poskušal posnemati razmere Severnega morja v Dachauu in v poskusih je opazoval šok ob podhladitvi na okoli 300 zapornikih. 

- višinski poskusi: leta 1942 je doktor Rascher pričel z višinskimi eksperimenti v Dachauu. Cilj je bil, da se določi najboljši način za reševanje pilotov z visokih nadmorskih višin, ko so izpostavljeni nizkim atmosferskim pritiskom. Rascher  je uporabil dekompresijske komore za simulacijo pogojev, še živim žrtvam je izrezal možgane, da bi dokazal, da je višinska bolezen posledica drobnih zračnih mehurčkov v možganih. Od 200 testnih zapornikov jih je 80 umrlo med poskusi, ali za posledicami poskusov, ostale so usmrtili.

- poskusi z morsko vodo: te poskuse je izvajal doktor Hans Eppinger v Dachauu na 90-ih romskih zapornikih. Kot edini vir tekočine so dobili nespremenjeno morsko vodo in morsko vodo, katere okus so spremenili. Cilj poskusov je bil, da ugotovijo ali lahko te tekočine kot edini vir tekočine povzročijo hude telesne motnje ali smrt v 6-12 dneh. 

IN EPILOG?

Po drugi svetovni vojni je med oktobrom 1946 in avgustom 1947 trajalo nürnberško medicinsko sojenje.  23 nemških zdravnikov in znanstvenikov so obtožili podlih in smrtonosnih medicinskih poskusov na zapornikih iz koncentracijskih taborišč. Petnajst jih je bilo spoznanih za krive. Od tega jih je bilo 7 obsojenih na smrtno kazen, 8 pa na zaporno kazen. Eppinger je storil samomor natanko mesec dni prej, kot bi moral nastopiti kot priča na sojenju v Nürnbergu. Edina ženska v sodnem postopku je bila Herta Oberheuser. Svojim žrtvam je v rane vtirala zdrobljeno steklo in žagovino in za svoje zločine je dobila 20 let zapora. Bila je predčasno izpuščena leta 1952, šele leta 1958 so ji odvzeli licenco za opravljanje poklica. Navkljub vsem naporom - tudi mednarodnim, da ga privedejo pred roko pravice, pa Josef Mengele nikoli ni bil prijet in se je 35 let skrival pod različnimi imeni v Paragvaju in Braziliji vse do leta 1979, ko je med plavanjem utrpel srčno kap.

Uporaba podatkov pridobljenih v poskusih - moralna dilema: DA ali NE?  
Težko vprašanje. Nekateri menijo, da ne bi smeli uporabiti podatkov, saj so bile metode neetične in so vključevale mučenje, agonijo in smrt nedolžnih ljudi, naj je šlo za proučevanje podhladitve ali  nalezljivih bolezni. Tudi znanstveniki, ki so opravljali raziskave so ravnali neetično in v nasprotju s Hipokratovo prisego, vsi niti  niso imeli licence. Mnogi se bojijo, da bi z uporabo teh podatkov priznali, da je znanost pomembnejša kot človeško življenje in bi spodbujali  uporabo neetičnih metod. Na drugi strani pa nekateri menijo, da je sama neuporaba podatkov, ki so jih pridobili nacisti v eksperimentih, neetična in da  s tem, ko zavračamo podatke, dajemo moč vsem, ki zanikajo holokavst in hkrati pozabljamo na nedolžne žrtve, ki so potemtakem zaman trpele v  poskusih. Dandanes, glede na etične zakone in človekove pravice, takšnih podatkov niti ne moremo zbrati. Dr. John Heyward, ki je strokovnjak na področju podhladitve pravi: “Nočem uporabljati teh podatkov, vendar drugih ni in jih tudi nikoli ne bo v etičnem svetu.” To je eden izmed poglavitnih razlogov, zakaj bi morali priznati uporabo podatkov, zbranih v nacističnih poskusih. Židovski učitelj medicine Velve Greene pravi: “ Poskušali (nacisti) so zažgati trupla in prikriti podatke. Nikar jim ne pomagajmo dokončati dela.” Nekateri verjamejo, da samo priznanje raziskav pomeni dokaz, da so se ta grozodejstva dejansko zgodila in da lahko tako preprečimo, da bi se še kdaj ponovila. S priznanjem upravičujemo, ali če hočete, ustvarjamo pozitiven razlog za njihovo trpljenje in smrt. 
 Mučenje, lakota, krutost, umori ... seznam se nadaljuje. Vemo, da je bilo v koncentracijskih taboriščih vsaj 26  vrst eksperimentov. Smrtni davek v imenu znanosti je naravnost grozljiv. Vsi zaporniki so bili v poskuse prisiljeni in vsi ti poskusi so  bili zasnovani tako, da so se končali s trpljenjem, deformiranjem, neopisljivimi bolečinami, pravzaprav usodno. Prispevek zaključujem z  mislijo Lucien Ballin, ki je preživela poskuse v koncentracijskem taborišču in pravi tako: 

 “TRPLJENJE JE KONČANO. NAJ BO TA BOLEČINA VSAJ NEKOMU V KORIST.”