V današnjem času radi verjamemo, da rasizma več ni - vsaj ne v odkriti obliki. Odpravljeno je suženjstvo, appartheid, vsi lahko vstopamo v avtobuse.. Zgodovina priča o  tem, da je marsikateri narod ali zaključena skupina (pa naj gre za barvo polti ali geografsko ozemlje) o sebi menila, da je najboljša, najnaprednejša, večvredna. Osnovna teza kulturnega oziroma socialnega evolucionizma, pravi, da gredo vse družbe skozi enake razvojne faze. Razlike med  družbami so torej razlike med stopnjami razvitosti, pri čemer se imajo tako razmišljujoče družbe običajno seveda za najrazvitejše. Iz te teorije izhaja tudi sklep, da imajo vse družbe, kulture in skupnosti na planetu enotno zgodovino. Joseph Arthur Comte de Gobineau velja za očeta rasistične teorije, saj je eden prvih, ki je odkrito trdil, da je arijska rasa superiorna. V 19. in 20. stoletju so tovrstna razmišljanja bila predmet številnih antropoloških, fizioloških in drugih znanstvenih študij, na žalost pa je takšna miselnost dala pogon številnim nacionalističnim voditeljem  (npr. Adolfu Hitlerju), saj so z njo utemeljevali svoja dejanja. 

Dandanes je znanstveno dokazano, da smo vsi ljudje na tem planetu ena in ista enotna vrsta - Homo Sapiens Sapiens in zato je neustrezno govoriti o rasah. Termin rasa je družben konstukt, ki nam milo rečeno, ni prinesel nič dobrega. Biološko ni nobenega gena ali druge genetske značilnosti, ki bi ločevala Evropejca od Afričana ali Azijca, temnopoltega od svetlopoltega. Razlike, ki jih vidimo so posledica prilagoditve na okolje. Še več - večina variacij med ljudmi je znotraj  določene skupine in ne med dvema skupinama. Z drugimi besedami, če bi svet doletela katastrofa in bi preživeli samo Slovenci - bi se kljub temu ohranilo 85% celotne človeške diverzitete. Povedano še drugače - zelo verjetno je, da ste od svojega soseda različni približno enako kot od naključnega Korejca. Čeprav je rasa torej konstukt in iluzija pa sta rasizem in diskriminacija še kako resnična.

Zaradi zdaj ovržene biološke razlage rasnega razlikovanja in rasne neenakosti so se diskriminacija in razlikovanja sedaj usmerila na  etnične skupine in na kulturo. Za svobodnomiselne kultura ne more biti prepreka pri doseganju enakosti. Vsi ljudje, ne glede na kulturo imajo enake sposobnosti (tudi to je znanstveno dokazano) hkrati pa so vse kulture privzgojene (in imajo možnost spreminjanja). Dvajset ali trideset let nazaj se je razmahnil aktivizem manjših skupin, ki so zavračale tezo, da je prilagoditev večini pomembna za družbeni napredek.  Vsaj v teoriji se je uveljavil kulturni relativizem. To pomeni, da so vse kulture vrednotene enako. V tem smislu je šlo za prizadevanja, da smo barvno slepi. V praksi stvari seveda niso tako enostavne - velik vpliv ima dediščina, učenje določenih vedenjskih vzorcev in okolje. Multikulturalizem je prisoten v večini sodobnih držav, ki kadar jim to ustreza rade govorijo o kulturni diverziteti. Vse lepo in prav, če ne bi uporabljali prav istih ideoloških vzvodov kot so jih nekoč z biološkimi/rasnimi termini. Kulturo opisujejo kot nekaj, kar je tako spojeno s tradicijami, da se zdi kot, da je nekaj danega, prirojenega, človeku notranjega. Kultura postaja esenca in komoditeta s katero lahko tudi poslujete ali vladate. Kultura je mestoma obravnavana kot nepremostljiva. Govorimo lahko o kulturnem rasizmu, ki običajno ščiti procese kapitalizma - ki nedvomno nosijo krivdo za sodobno neenakost in ločevanje. Problematično je to, da se kultura lahko uporabi kot opravičilo za dominacijo ali izkoriščanje. Evropa se nedvomno okorišča s kulturnim rasizmom, ko si podreja trg “primitivnih” držav tretjega sveta. Problem je v zavesti in večvrednostnem kompleksu, ki nikakor ni izkoreninjen. Ta miselnost morda izvira še iz kolonialnih časov. Zdi se, da se to občutje krepi z dominantnosjo na določenih ekonomskih trgih in v upravljanju globalne ekonomije. Boljša rešitev bi bila, da bi se opirali na dediščino demokracije, svoboščin in človekovih pravic. Namesto, da se otepamo priseljencev (ki roko na srce tako opravljajo naša umazana dela in brez katerih se Evropa sesuje) bi lahko glede na finančno situacijo državam teh priseljencev pomagali, da si ustvarijo boljše pogoje. Ljudje v dobrih pogojih pa ne zapiščajo svojih družin.

Na čisto osebni ravni lahko poskrbimo, da ne diskriminiramo na podlagi tega, kar nam pravijo drugi (cigani ali črnci so takšni in takšni). Nedvomno na dolgi rok bolj sožiten pristop je, da si oblikujemo mnenje na podlagi osebnih izkušenj, da spoznamo te ljudi in jih poskušamo razumeti. Stereotipizacija je nujen proces človeških možganov - ustvarjamo kategorije, kar je praktična taktika mišljenja, ki se ogne temu, da bi si morali zapomniti vse - hkrati pa pomaga, da preživimo (evolucijsko, če se je človek naučil, da ga tiger lahko ubije - da je tiger torej nevaren in je to apliciral na vse tigre tudi tiste, ki jih poprej ni srečal - je imel boljšo možnost preživetja). Predsodki so del človekove zgodovine in kategorizacija na “naše” in “tuje” je zaključenim skupinam v davni zgodovini pomagala pri preživetju in pri oblikovanju družbenih struktur. Predsodki in stereotipi so torej neizogibni - lahko pa jih zavestno obravnavamo. Pogosto je, da moderni rasizem v svoji biti niti ni zlonameren. Predpogoj modernega rasizma so stereotipni predsodki, manifestirajo pa se v zelo subtilni, težko direktno zaznavni obliki. V bistvu gre za to, da dejanja posameznika ne delujejo kot rasistična ali seksistična, vendar posameznik neutemeljeno ohranja rasistični oz. seksistični predsodek oz. misel. Večina staršev denimo v teoriji ne bi imela nič proti, če šolo obiskujejo poleg slovenskih, še kitajski otroci, črnci in romi (morda bi celo izrazili simpatijo, do njihove fizične drugačnosti), a če bi ti bili v večini, bi svojega otroka vseeno raje vpisali na šolo, kjer je teh “drugačnih” otrok manj (do teh “drugačnih” otrok se navzven obnašajo sicer povsem normalno). Zakaj - ve vsak posameznik pri sebi, dejstvo pa je, da odločitev gotovo ne bazira na osebni izkušnji - saj otrok še ni bil v taki situaciji. Morda bi k življenju z manj nezaupljivosti in več sovraštva prispevali tako, da se ne bi bali novih izkušenj ali da situacijskih vzrokov ne bi pripisovali posameznikovi osebnosti. Ali ne bi konec koncev etnično mešana šola izoblikovala otroka, ki je dovzeten za različne tradicije, načine življenja in ga na nek način vzgojila v človeka, ki lahko sobiva - pri tem pa seveda ni potrebno zanikati razlik (ali jih relativizirati), saj nedvomno obstajajo. Potruditi se moramo, da se sistemsko in načrtno ne izrablja moči v imenu kulture, najbrž pa je dobra pot k temu, da vsak na individualni ravni skuša ravnati tako, da nikogar ne izključuje ali zavrača, samo zaradi tega, ker je ta nekdo pripadnik določene skupine, družbe, kulture, ki ni njegova lastna. Predpogoj za to je sistem sam, ki bi moral biti zakonsko nastavljen tako, da institucionalna diskriminacija sploh ni mogoča. Kot vemo na žalost temu (še?) ni tako.