V pričakovanju prezbrižnih idej
judi, pesmi, minulega stoletja,
brez sprememb čakajo znova in znova,
vedno bol globoko na dno brezciljnega rova,
nevede pa šepetajo v strahu pred zunanjostjo,
spet bo isto kakor zdaj,
še vedno pa igrajo, se z masko iz laži,
iz dneva v dan prikrita svoboda le bledi.

Poglej, mudi se cestam skozi čas
nazaj negre korak, ne smeh,
začarani ljubezni obrni svoje lice
počakaj, ostani, zamudila bova ptice,
preplašene oči kričijo, solze,
v mislih je ujet zaklad, a tone,
z težo tisočih svinčenih src,
le iskrena melodija ne pušča rane, ne ubija.