Za masažo sem pred kratkim izvedela, da segajo njeni zapisi daleč nazaj v zgodovino, do nekaj tisoč let pred našim štetjem. Začetki so predvidoma v egipčanski, kitajski, grški in rimski civilizaciji, kjer je bila masaža telesa cenjena kot oblika terapevtskega zdravljenja – ne samo telesnega, temveč tudi duševnega zdravja. Vsak ima svoje razloge za pridobitev določenih kompetenc, me pa pri tebi, Kamai, zanima: kaj je tebe navdušilo za učenje masažnih tehnik?

Dobila sem zelo močan klic, da moram delati s telesom, sicer najprej s svojim, saj sem čutila, da nosim veliko blokad, kot na primer že govoriti ali uporabljati svoj glas za petje in se premikati oziroma plesati. Čutila sem, da nisem zares v telesu, da nimam stika z njim, ter da me je sram biti v telesu in da se sramujem sama sebe. Začela sem najprej uporabljati svoj glas pri zvočnem reikiju, nadaljevala in krepila gibanje skozi ples, v kratkem zatem pa me je poklicalo k zemlji, v vrtnarsko šolo za odrasle. Vse je bilo povezano s ponovnim kontaktom z zemljo in telesom. Po vseh teh izkušnjah pa me je kmalu pripeljalo na tečaj klasične masaže. Ta se mi pa ni zdela dovolj poglobljena, zato sem se prijavila na tečaj tradicionalne kitajske masaže – Tuina, ki pa mi je dala še veliko več. Veliko bolj je podrobna, pritiska se recimo na več točk, kar mi je bilo mnogo bolj zadovoljivo. Nato so se mi pa začele odpirati druge stvari. Ker sem že pred masažami na primer delala zvočni reiki z glasom in glasbili, sem nato to vključila tudi pri masiranju.

Kaj je zate pomembno pri masiranju?

Poudarek dajem temu, da ne masiram samo fizično telo, ampak zavestno naredim prostor, kjer oseba z vsem, s svojimi čustvi in s svojimi mislimi gre skupaj skozi preobrazbo. Zato se najprej z osebo pogovorim in vprašam, česa vse se bomo »dotaknili«, saj se nikoli ne dotaknem samo fizičnega telesa. Naše celice nosijo spomin, celotno telo nosi spomine vsega, kar se nam je zgodilo v življenju, tako da se pri masaži dotikam marsičesa – v bistvu zelo intimnih, čustvenih, ne samo telesnih stvarnosti. Prav tako nobena masaža ni enaka, saj nobena oseba ni. Masiram intuitivno, ves potek je predvsem odvisen od posameznika in tega, kaj »potrebuje«. Pri nekom bo morebiti poudarek na »fizičnem« pristopu oziroma masiranju, pri nekom drugem pa bom nanj položila pojočo posodo ali zaigrala na gong ali boben. Vsak človek je nekaj posebnega, zato ne morem narediti dveh istih masaž, saj se ne držim samo tehnike, ampak intuicije o tem, kar nekdo potrebuje.

Veliko bolj celosten pristop k človeku, ne samo k telesu; tako razumem to, kar počneš. Predvidevam, da enako velja za masažo štirih rok, ki jo izvajaš s partnerjem, saj je bila takšna po moji izkušnji.

Na masažo štirih rok oz. celostno jin-jang terapijo pride velikokrat kdo zaradi določene stiske, ki je ne zna predelati in v tem primeru drživa podporo in steber – tudi princip matere in očeta, kar se marsikomu pomaga čustveno sprostiti oziroma sprostiti čustva. Je pa nekako bolj intimno iti na masažo k dvema, saj se dvema tudi odpiraš, predajaš in zaupaš. Sama veš, po svoji izkušnji, kako je bilo pri naju na masaži. Potrebovala si to, da si naju oba začutila in da si pri naju varna oziroma da si z nama imela občutek varnosti zaradi povezave z obema.

Če pomislim na celotni scenarij, je bil takšen, da sem z vlakom pripotovala k dvema neznancema, prespati in se masirati (smeh). Rahlo »neobičajna« situacija, ki bi v meni morda morala sprožiti kakšen alarm, saj so me v otroštvu oziroma me še dandanes svarijo o »nevarnih« neznancih. A cel čas me je spremljal samo dober občutek. Mi pa je zelo odgovarjalo, da smo masažo prestavili na naslednji dan, varneje sem se namreč počutila čez dan in ne ponoči. Prav tako mi je bilo ljubše, da sta začela z masažo na moji sprednji strani telesa. Potrebovala sem še nek začeten občutek kontrole nad situacijo in pokazati hrbet je bilo zame še preveč »ranljivo«. Po nekaj minutah masaže pa mi je tako prijalo, da sem komaj čakala, da mi bosta začela masirati napetosti hrbta (smeh). Ni bilo trenutka, ki bi mi vzbudil nezaupanje do vaju; menim, da je moja začetna previdnost izvirala iz neke priučene navade. Verjamem, da se mi je sprostiti in odpreti pomagalo to, da smo se dan prej na veliko pogovarjali in spoznavali, za kar tudi predvidevam, da je bil namen predhodnega pogovora.

Ja, je bil, ker nisi samo telo in tudi telo odpreš na neki točki veliko bolj, če s človekom že čutiš mentalno povezavo, predvsem pa srčno povezavo – da čustveno začutiš, da se lahko začneš odpirati. Zato so takšni pogovori zame normalni in  naravni pristop. Nikdar pri nikomur ne grem najprej samo na telo, saj je pomembna povezava še na drugih nivojih. To da človeku prav tako večji občutek varnosti, zaradi česar potem pridobi še več od same masaže, saj ga obravnavam celostno: z vsem, s čimer pride. Človek se s tem, ko govori o sebi, začenja odpirati, začenja se odpirati njegov energetski sistem. Čeprav je za to potrebnega več časa, je meni pomemben ta celostni pristop, drugače ne bi želela masirati. S teboj sva se dolgo pogovarjala, ker sva čutila, da moramo čez pogovor skozi določene stvari – če um ne dobi določenih odgovorov, se bo težje sprostil.

Skozi pogovor vsekakor sproščam zadeve. V našem primeru mi je bilo pomembno, da se mi najprej odgovori na določena vprašanja. Ko je neka moja radovednost potešena, lahko grem dalje. Pogovor zame še vsekakor predstavlja varnost in zaupanje.  

Kadar smo mi recimo zatem skupaj preživljali naše vikend »odklope«, kjer smo par dni kempirali in se nas je družilo več ljudi … ko je nekdo začel nekaj procesirati, govoriti o določeni temi, je že vplival na nekoga drugega ter pri njem sprožil proces, kjer smo se povezali in si pomagali in s tem so se še hitreje sprostila zadržana čustva. Po drugi strani pa je to lahko izziv, biti tako intimen pred vsemi in pokazati svojo ranljivost in zadržke pred neznanimi ljudmi.

Na skupinskih dogodkih in druženjih – vikend druženja, razni ženski in moški krogi, skupinske meditacije, vikend ali enodnevne delavnice, tudi osebno poznam Erasmus+ izmenjave ipd. – se velikokrat ustvari prostor za deljenje in izražanje, čeprav imamo tak prostor povsod oziroma bi ga vsaj lahko imeli. Moja družina so na primer ljudje, ki jih imam praktično že vse življenje ob sebi in bi se zato lahko predvidevalo, da se med seboj poznamo in smo povezani. A opažam, da se s tujcem kdaj lažje pogovarjam o sebi in svojih čustvih kot z ljudmi, ki jih poznam že vse življenje. To mi je sicer postalo normalno, ko pa bolje razmislim, se mi zdi bridko, saj mi je nekdo, ki je že mnoga leta ob meni, bolj tuj kot nekdo, ki ga srečam prvič ali poznam le kratek čas.

Marsikatera oseba v naši družbi nima oziroma niti zares ne pozna občutka pripadnosti, podpore, ljubezni – izražanja samega sebe brez obsojanja. Mi imamo te izkušnje iz delavnic ali dogodkov, kjer pridemo skupaj in to doživimo, ali pa smo te stvari že popolnoma prenesli in udejanjili v našem vsakdanu. Marsikomu pa to manjka oziroma niti ne ve, da mu to manjka in lahko občuti žalost, pri kateri niti ne razume razloga.

Bi tebi manjkala prisotnost drugih oseb, če ne bi hodila na delavnice in dogodke, ki se jih udeležuješ ali prirejaš?

Ne, meni ne manjka. Dandanes imam namreč sama s seboj tako ljubeč in zabaven odnos, da se mi na polno dogaja (smeh). Tudi s partnerjem imava odnos, kjer v polnosti izražava samega sebe. Naju ravno tako »požrejo« vsakodnevne obveznosti, kjer si morava zavestno reči in vzeti čas za prostor in globlji pogovor. A imava vzpostavljen način, ki tudi pri ljudeh, ki pridejo k nama na obisk, praviloma vzbudi procese, ki jih predelujemo skozi pogovore, saj smo tako močno iskreni, da se marsikdaj niti ne moremo samo »pogovarjati«. To je že najin stil življenja, da že en sam obisk postane »delavnica« (smeh).

Kaj pa v primeru, da ne bi imela partnerja in bi živela sama zase?

Bilo mi bi še lažje, saj sem velik samotar. Rabim veliko samote, prostora, takrat se počutim najboljše, takrat se mi na polno dogaja, popolnoma čutim sebe in vse okrog sebe; mene v bistvu zmotijo drugi ljudje. Ko sem še živela sama, mi je bil krasen občutek ta odklop od vsakogar, ko pa sem dobila partnerja in otroka, se je marsikaj spremenilo – tudi iz vidika, da rabim to izkušnjo za svojo rast, saj je tudi to izziv zame. Izziv mi je ob drugem človeku ohraniti povezanost, ki jo imam sama s seboj, zato imam ljudi okrog sebe. Kadar pa izvajam delavnice, se mi zdi, da imam sama že toliko vsega, da želim podeliti to še s kom (smeh), tako da se imam dobro v vsakem primeru.

Zelo lepo te je videti, ker te čutim kot nekoga, ki je dejansko zadovoljen sam s seboj, kar je velika inspiracija zame. Kako pa gledaš na ljudi – nam je potrebno pomagati, da postanemo resnično zadovoljni sami s seboj?

Nikdar ne počnem stvari v smislu: »Zdaj bom pa jaz tebe popravljala ali pa naredila nekaj iz tebe,« ampak gre za to, da se ti ali nekdo drug v sebi spomni oziroma toliko sprosti, da začuti, da je že popoln.

Marsikatera družba ali družina nas je vzgajala, da moramo nekaj in še nekaj, da bomo postali nekaj … ampak ta nekaj se zmerom postavlja v prihodnost. Če opazuješ otročke, so zadovoljni s tem, kar je zdaj in so polni življenja in kreativnosti, kar pa pri odraščanju in določenem vzgajanju lahko naenkrat izgine.  V šoli smo bili na primer postavljeni v določen sistem, ki ni narejen po načinu, da bi ohranjal živost in individualnost. Majčken otrok, ki je še na polno »živ« in samosvoj, nima občutka, da bi z njim bilo kaj narobe ali da mu karkoli manjka. Če ima to srečo, da ima pokrite osnovne potrebe, kot so ljubeči starši in varno okolje, nima nobene negativne percepcije o sebi, a velikokrat jo izkusi in se je priuči v šolskem sistemu. Pri svojem otroku sem sama opazila, da se mu je po začetku šolanja začelo ožati zadovoljstvo s samim seboj, tudi navdušenje nad življenjem in njegova kreativnost. Ko je bil majhen, vsak dan, kakšen dolgčas? Ni ga bilo. Ko pa je v šoli dobil navodila in dresiranje, kaj mora početi in kakšen mora biti, pa je začel izgubljati stik s tistim delom sebe, ki je zmeraj bil popoln. Sebe se isto spomnim: čim sem prišla v šolo, adijo moja kreativa in senzibilnost, pri čemer sem se zelo zakrčila.

Potem te nikdar ne spremlja občutek, da je s kom karkoli »narobe«?

Ne, da je karkoli napak z osebo, ampak narobe v smislu, da se človek doživlja, da je z njim nekaj narobe. Pri čemer še ni sposoben tolikšne ljubezni do samega sebe, da bi začutil, da je popoln. Sama se znajdem v stanjih, ki sem jih v preteklosti zelo zavračala. Pride namreč kak dan, ko ničesar ne morem in sem brez energije. Nisem zmeraj ta, ki je vesela in nasmejana, sem tudi kdaj depresivna in mi je vse brez smisla. Nekoč sem ta doživljanja obsojala, češ kako sem lena, pasivna, počasna … Dandanes pa sem nežna do sebe, si rečem, da je v redu in si dam prostor, kjer se učim sprejemati vse in dovoljujem tudi temu delu sebe ter se ne trudim iz sebe narediti nekaj drugega – na primer biti polna energije, k vragu če nisem (smeh). To je najlepše kar si lahko dam – prostor, da sem, kar sem z danim trenutkom.

Prav tako nimam dnevnih obveznosti in prisiljenosti, da recimo moram meditirati – kar omenjam namensko, saj sem nekoč imela vsajene tudi te duhovne programe mišljenja. Kot tudi, da moram jesti izključno določene stvari, da bom zdrava in popolna – vse mi je razpadlo. Zdaj se učim izključno tako, da si dam prostor za karkoli, kar je in se tukaj imam rada. S takšnim načinom delam z ljudmi – ne vsiljujem drugih ali pa svojih načel. Držim samo prostor, da se lahko razgradijo vsa prepričanja, ki omejujejo, da bi nekdo zares začutil sebe in to, da je že popoln tudi s tistim, za kar misli, da ni popolno.

Praviš, da se določene stvari še zmeraj učiš sprejemati na sebi. Ali meniš, da je to proces, ki bo trajal celo življenje, ali ga boš / bomo lahko integrirali v celoti?

Ne vem (smeh). Bolj ko se na primer nečemu odpiram, da gredo ene stvari skozi mene, se pojavi strah, kam vse to seže. Trenutno se še vedno učim, ne vem pa, ali se bom zmeraj ali pa bom prišla spet v fazo čiste nedolžnosti, kot sem jo imela kot otrok – ko se um ni obremenjeval, ampak sem samo bila. Verjamem da je rast neskončna, ker je življenje večna sprememba, ne vem pa točno, kam in kako (smeh), vidim le da me življenje ves čas potiska v smeri, da postajam še boljša verzija sebe. Dolgo časa sem se učila lekcije – mi pa je pomagala narava, da sem spoznala – vse je ciklično. Spomladi recimo vse raste, poleti pobiramo plodove, v jeseni začne listje odpadati, pozimi pa preide v totalen počitek in razpad, s čimer se pa začnejo pripravljati sokovi, hrana in gnojilo za nov ciklus – in jaz dolgo časa nisem mogla sprejeti, da smo ciklični. Najraje bi imela samo cvet in plodove, nato sem pa dojela, da ne more biti eno brez drugega. Če ne sprejmem tudi faze gnitja in razpadanja, ne bo pomladi.