Soočamo se z vsesplošno ekonomsko, socialno in duhovno krizo. Zanimivo je, da se izvirni grški pomen besede krisis  nanaša na odločitev, izbiro. Z drugimi besedami, v vsaki krizi, v vsaki globoki krizni situaciji je v anarhiji in kaosu, ki ji sledita, možnost trenutka resnice in svobode. To je trenutek, ko stvari postanejo jasne in se odpre tudi možnost drugačne odločitve.
Vprašanje, ali gre svet k hudiču, je v tem trenutku, ki še ni kaotičen, vprašanje, kakšen bo razplet samega kaosa. Če socialnopsihološko pogledamo na samo individualno raven delovanja ljudi, moških in žensk, ne moremo biti preveč optimistični. V sodobnem »moškem« polu družbe vse bolj prevladujejo brezciljna apatija, brezvoljna vodljivost, nezainteresiranost, krotka pridnost, nekritična ubogljivost, vse manj je zdrave agresivnosti, mladi moški se vse bolj feminizirajo v modnih trendih in fizični podobi. Na prvi pogled se zdi, da moški postajajo nebogljeni, vendar pa tisti, ki dobijo v svoje roke moč, postanejo za družbo zelo nevarni. 

“TUDI V »ŽENSKEM POLU« DRUŽBE PRIHAJA DO SPREMEMB, IN SICER KOT ODZIV NA POMANJKANJE »PRAVIH MOŠKIH« ”

Tudi v »ženskem polu« družbe prihaja do sprememb, in sicer kot odziv na pomanjkanje »pravih moških«. Ženske prevzemajo moške značilnosti (ambicioznost, tekmovalnost). Lahko bi rekli, da so tako vedno bolj emancipirane, vendar pa se to dogaja na račun vedno večjih bremen, ki jih sprejemajo na svoja pleča. 
Za kaj do tega prihaja?
Boštjan M. Zupančič, profesor prava, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu , ugotavlja, da je iz igre izpadla očetovska avtoriteta. Socialnopsihološko se mora deček poistovetiti z očetom, a zaradi tega, ker se z njim v odnosu do mame (očetove žene) enači, mora za uspešen razvoj dečka med njima priti tudi do konflikta. Konflikt se kaže tako, da oče dečku onemogoči, da bi si mamo »lastil« enako kot je to v odnosu mož-žena. Le skozi ta konflikt se instalira morala, osnovni program o tem, kaj je prav in kaj ne. Ker je materina ljubezen brezpogojna, očetova pa pogojena in pogojna, slednje pomeni, da je prav oče tisti, ki mora s svojo prepovedno vlogo v družini sinu postaviti meje tega, kar je prav oziroma ni prav. To seveda ni možno, če je oče v družini odsoten, če so družinske vloge nefunkcionalne ali pa mati v tem procesu ne sodeluje. Z drugo besedo, če ona sama moža ne jemlje resno, daje otroku (sinu) potuho, se sin ne bo razvil v družbeno odgovorno osebo. Da je krog popoln, takšen sin – ko bo tudi sam enkrat oče – ne bo znal pri svojem sinu postaviti mej med prav in narobe. 
Sicer se v uspešnem procesu razvoja moškega oblikujejo štiri glavne značilnosti moškosti: 
(1) razlikuje med prav in ne-prav, med dobrim in zlim, (2) je moško načelen, to je, da ni izdajalec, (3) da drži besedo in (4) stvari spelje preko vseh prvin in do konca. 
Ker pa se to zaradi zgoraj omenjenih procesov oz. neprocesov ne zgodi, imamo danes anomijo, razpad vrednot in družbe, razrvanost medčloveških odnosov, namesto reševanja problemov njihovo pometanje pod preprogo, amoralnost poslovnežev in nenačelnost politikov, brezglavo potrošništvo in uničevanje okolja, brezciljni hedonizem in pomanjkanje solidarnosti – in kot posledico vsesplošno krizo. 

“ NA VODILNIH POLITIČNIH POLOŽAJIH ZADNJE ČASE NAJBOLJ “USPEVAJO” NENAČELNI MOŠKI, KI NAMESTO PO PRINCIPU
KAJ JE PRAV IN KAJ NAROBE DELUJEJO PO PRINCIPU MOČI.”

Na vodilnih (političnih) položajih pa zadnje čase najbolje »uspevajo« ravno nenačelni moški, ki namesto po principu kaj je prav in kaj ni delujejo po principu moči.
   Na sedanja krizno situacijo se s protestom že odzivamo, ampak ni še jasno, kam in do česa želimo priti. Analogno z novodobnimi moškimi smo kot družba brezciljni, brezidejni in apatični. V Evropi (Grčija, Španija, Portugalska) in Bližnjem vzhodu (arabska pomlad) smo sicer priča številnim protestom, ki pa so po mnenju Boštjana M. Zupančiča za zdaj brezidejni. Španski Indignados so spomladi leta 2011 kampirali pred Campo del Sol v Madridu, in hkrati proklamirali svojo apolitičnost in neideološkost. Ko so jih mediji vprašali, kaj si želijo, kako vidijo prihodnost, so odgovorili, da ne vedo, da se le upirajo trenutni neznosni situaciji (brezposelnost mladih itd.). Tudi v Sloveniji in Mariboru že protestiramo, vendar za zdaj še samo proti nekomu ali nečemu, ne vemo pa še, za kaj bi se borili. Revolt torej že obstaja, stanje pa še ni zrelo za revolucijo – neke vrste družbeni reset, ki nujno potrebuje ideologijo. Ideje o »boljšem« svetu še ni. Zato se politični voditelji v Sloveniji in drugod še ne bojijo za svoje položaje in oblast in tako še naprej nam v posmeh delujejo amoralno, koruptivno in izključno po principu moči (očitno tudi njih oče ni naučil razlikovanja med prav in narobe?!). 
    Lahko se vprašamo, ali ni v obtoku premalo testosterona – premalo »pravih moških«, da bi komu prišlo na pamet, da bi svet zares in radikalno spremenil. Pa tukaj ne mislim na kakšnega psihopatskega diktatorja, ki se v takih okoliščinah lahko zelo hitro »zgodi«, saj ljudje ne verjamejo več v zmerne, razumne rešitve malih korakov, ampak terjajo hitre in radikalne. Očitno nas bo morala kriza (finančna, socialna, ekološka,…) res spraviti na kolena,  da se bomo pripravljeni odreči operacijskemu sistemu, s katerim sedaj delujemo. Namreč, kot je rekel že Marx, je človeška glava najbolj nezavzeta trdnjava. Takrat, upam, da se bo našla kritična masa posameznikov, ki razlikujejo med tem, kaj je prav in kaj ni.