Na prost sobotni večer iščem »sotrpina«, ki bi z menoj zadihal v ritmih dobrega starega rocka. Naloga se izkaže vredno skorajšnjega snemanja (ne-vem-več-katerega) nadaljevanja Mission Impossible, saj ugotovim, da je čas povozil dobre stare rokerje (ali pa nas je povozil EMŠO).
Bivši težkometalci se sedaj stiskajo v Filharmoniji (nekateri na ljubo svojih boljših polovic izumljajo tehnike prikrivanja zehanja), skrivajoč tatuje pod srajcami.  Še dan prej pa so ti isti ljudje na Metelkovi iskali napake v »open air jam sessionu« ali poskušali v Pekarni odkriti prihodnost mladih kitaristov na Kitarijadi (takrat so nežnejše polovice vadile prikrito zavijanje z očmi). Ob vsem tem se na poti domov ustavijo na bližnjem bencinskem servisu, kjer kupijo karte za bližajoči se koncert komercialnega radia ali strunjanskega latino loverja. Ob vsem spoštovanju glasbenih okusov me vendarle malce zbode, da smo tudi tukaj izgubili zvestobo. Tako mi ne preostane drugega, kot da zvesta svoji duši, strune mojega strats-a dvignejo sosedin tlak s svojo priredbo kultnih, skorajda težkometalnih komadov (brez skrbi, končam kot »pridna blokovska punčka« do 22.00). Rojeni davno po prvem pankovskem koncertu v Sloveniji, se mi po žilah že od zadnjih razredov osnovne šole (po začetni evforiji Nirvane) pretakajo težki alter akordi. Zob časa je obrabil le moje stare bulerje, ki so jih hitro nadomestile nove »black rose« Martenske.
O okusih se bojda ne da razpravljati, saj gre za odločitev posameznika. Še najmanj glasbenih. Toda zdi se, da se nam je uspelo spustiti na raven tistih bivših socialističnih držav, ki so glasbeno identiteto nacionalizirali, medtem ko je sama alternativa pristala na obrobju. Tudi razvoja. Kvaliteta glasbe še nikoli ni bila bolj diskutabilna. Na eni strani smo soočeni s kupom komercialnih bendov, ki z nekaj toni sproducirajo poletni hit, ki bo pozabljen ob prvih pečenih kostanjih, na drugi strani se bohoti alter scena, ki redko išče perfekcijo zvoka. Pogosteje iščejo drugačnost, ki ni nujno vedno poslušljiva.
Severovzhodna Slovenija je bila že v preteklih desetletjih zibelka alternativi, čeprav se zanjo nista nikoli pretakala med in mleko, štajerski rokerji pa glasni zagovorniki svojih pravic in večni provokatorji obstoječemu sistemu. Zahodni moralisti so že v petdesetih letih rock'n'roll označevali za hudičevo glasbo, ki je v mladini budila takrat sporne seksualne naboje, ki se z distanco zdijo povsem normalna mladostniška radoživost. Na drugi strani so vzhodni ideologi v ritmih rock'n'rolla videli sinonim za omamno privlačnost, ki ji sledijo trume mladih in bo botrovala kolapsu zahodnega duha. V petdesetih letih je tako naše območje, prežeto z jugoslovanskim melosom, podjarmilo popevkarstvo, ki je pokusilo (ne)vsiljivo izriniti »nevarnejše« zvrsti, ki so se odmaknile od romantičnega opevanja ljubezni vse do divjih ritmov, ki so se dotaknili seksa, omame, tudi nestrinjanja z vladajočo strujo. Izvirni rock'n'roll iz petdesetih takrat pri nas ni imel jasne alternative. Popevkarsko s platinastimi barbikami in polizanimi maminimi sinki je posrkalo vase vse morebitne upornike ter iz njih naredilo taščam in mamam prijetne fante, ki so brenkali na kitaro in melanholično iskali popolno ljubezen. Črne trzalice so bile skorajda prekletstvo, besede na S*x in F**k pa so kričale po čimprejšnji nedeljski spovedi. Najbolj pogumni so si pustili morda nekaj cm daljše lase in si obuli dedkove pošvedrane vojaške škornje, na katerih je mama skorajda z jokom nato le dosegla pravilno zavezano petljo, da niso izgledali preveč »huligansko«. 
V šestdesetih letih se je tudi nekje v slovenskih goricah rodil dolgolasi jugoslovanski roker, ki se je nato v polikani verziji priplazil vse do prestolnice, kjer je takrat gorelo popevkarstvo. Alternativa je bila v primerjavi s severovzhodnim upornikom bistveno bolj polikana, »fancy«. Severovzhodni rokerček pa je poskušal zrasti na osiromašenih vaških tleh, pod vplivom vseh treh sosed. Na voljo je imel dve možnosti. Bodisi je angleške pop-rock pesmi s svojo ponesrečeno izgovorjavo lansiral v domače okolje ali pa jih je predelal v sprejemljive okvire jugoslovansko sprejemljivega melosa. S sedemdesetimi pa sta na sceno v prestolnici brezkompromisno treščila Boris Bele in Marko Brecelj, ki sta z Buldožerji, medkoncertnim blebetanjem v mikrofon ter atrakcijami scenskih nastopov, postavili temelje domačega, avtohtonega slovenskega rocka. S prvim albumom »Pljuni istini u oči« so se postavili po robu tedanjim moralistom »svetih idealov«. Kljub povpraševanju beograjska založba PGP albuma ni nikoli ponatisnila. »Hudič« je bil na pohodu. Marko Brecelj se je v Zagrebu na koncert za pesem »Don't wanna be paraplegic« pripeljal v invalidskem vozičku, ostali člani skupine pa so ga popljuvali. Buldožerji so tako zaradi kontroverznosti scenskih nastopov, besedil in odnosa krmarili med prepovedjo koncertov in masovnimi stoječimi ovacijami. Z glasnim bumom so »uvozili« pank in po svinčenih sedemdesetih je postajala progresija realna opozicijska družbena sila. Leta 1977 sta Peter Lovšin in Gregor Tomc s Pankrti na slovensko sceno uvozila Clashe, Sex Pistolse in New York Dolls. Prvi koncert v srednji šoli v Mostah je dokončno razbil popevkarstvo. Težki pank, ki je izpodrinil romantiziran mehki rock je tako postal temelj kulturne socializacije mladega Janeza, ki se je poskusil izviti iz trd(n)ih jugoslovanskih družbenih norm.

NA PROST SOBOTNI 
VEČER IŠČEM “SOTRPINA”, KI BI Z MENOJ 
ZADIHAL V RITMIH DOBREGA STAREGA ROCKA. LAHKO BI POSNELA NOV 
MISSION IMPOSSIBLE, 
SAJ UGOTOVIM, 
DA JE ČAS POVOZIL DOBRE 
sTARE ROCKERJE 

Totalna revolucija! Na nasprotnih bregovih so stali šminkerji proti pankerjem, »normalna« mladina proti rokerjem. Medgeneracijski in tudi znotrajgeneracijski spori so še krepili razvoj rockovske scene na Slovenskem. V letu 1980 so se nato zgodile Trate in Selnica na Muri. Kot gobe po dežju so vzniknili Džumbus, Masaker in Butli. Slovenske gorice so se zatresle z vaškim alter odgovorom, ki niso ostali dožni (tako jezikovno, slogovno kot kompilacijsko) prestolnici. Igrali so lahko samo v vaških gostilnah in domačih goricah, dokler niso dobili v uporabe sobe v starem mlinu, kjer je deloval legendarni KLUB Trate. Iz meja Slovenskih Goric niso bili spuščeni. Ko so leta 1983 v Mursko Soboto so iz Ljubjane prihrumeli Pankrti, so pri soboški eliti, ukalupljeni v sistem, zbudili takšen odpor, da je mestna vlada načrtno pokopala vsa upanja za nastanek alter scene. Leta 1984 je v Mariboru Dušan Hedl na podlagi predhodne skupine Paranoja ustanovil CZD (Center za dehumanizacijo), da bi vsaj malo zaščitil severovzhodnjaško altertnativo. Nikoli se niso ukvarjali samo z glasbo, ampak tudi z izdelovanjem plakatov, snemanjem in izdajanjem videov, fotografiranjem, didžejanjem in izdelovanjem priponk, na katere so zapisovali naslove najbolj udarnih pesmi »Bodimo vsi borci!«, »V kali zatreti!«, s katerimi so poskusili zdramiti slovenskega Janeza. 
Leta 1985 so se na protestnem festivalu »Mura Fuck off, ki so ga organizirali Zeleni, nastopili najvidnejši predstavniki scene, Pankrti Free48, SPUŠ, ... Kulturno glasbeni upor proti izgradnji hidroeelektrarn na Muri se je zapisal v zgodovino kot najpomembnejši rokovski dogodek na tem območju, leto kasneje so na mladinskem festivalu v Murski Soboti CZD poželi kup negodovanja, ko so želeli s provokativnimi diapozitivi in prečrtanim 133. členom ustave prebuditi zavedanje omejenosti. Klub Mladih je zaživel kot dokaz upora proti sistemu. Vendar pa je tedanja ureditev prostor, namenjen svobodnemu izražanju, spremenila v skorajda otroški lunapark s fliperji, video igricami in popolno odsotnostjo glasbe. Črnino alternative so izpoddrinjale neonske kričeče barve popularizirane vladajoče struje. Mladinski alternativni kulturni center se jim nikoli ni uspel postaviti po robu in soboška scena je počasi usihala, z njo se je počasi potuhnila tudi gornjeradgonska scena. Omejen slovenski Janez, prej »totalni revolucionar«, se je tako znašel v hermetično zaprtem kulturnem prostoru, kjer so jasno vzniknile patologije. Od utapljanja v šmarnici, do bingljanja iz najbližje hruške kot tudi težjekategorne narkomanije. Vsi pojavi so postali povezani s »hudičevo« muziko, čeprav se je zdelo, da je ravno ta tista, ki javno opozarja na dušenje. Alternativa se je jasno borila proti represiji državnih organov, tako da je je počasi prihajalo do pluralizacije, razcveta alternativne scene. 
Mobilizacija je civilno družbo zadela leta 1988 s »sojenjem proti četverici«, ko se je vodilni del civilne družbe jasno obrnil proti vsem subkulturnim zametkom. Leta 1991 pa je nov družbeni sistem zahodnoevropskega tipa ponovno dal zagon lokalnim skupinam. Pojem alternativa je v prestolnici izgubil vsak pomen. Na soboškem Dinosu so leta 1992 Psihopati, Miladojka Youneed, Železobeton, T.S.F.W.?,... ponovno dvignili severovzhodno slovenijo na Rock Žijtek-u, ki je žal ostal edini tovrstni koncert na področju Dinosa.

TOTALNA REVOLUCIJA,
 NA NASPROTNIH 
BREGOVIH SO STALI ŠMINKERJI PROTI
PANKERJEM,
''NORMALNA'' MLADINA PROTI ROKERJEM.  

Kljub dejstvu, da so bili ob organizaciji mestni veljaki mnenja, da je odpad primeren za tovrstno glasbo ... A glede na odzive, še očitno še preveč primeren, saj se je severovzhodna Slovenija dvignila... Preostanki družbenih gibanj so v Ljubljani ostali v »Mreži za Metelkovo«, ostalo je zamrlo. Ljubljanska tedanja alternativa preprosto ni mogla preživeti, ker je bila vseskozi vezana bolj na modo kot pa na resnične življenjske tegobe in potrebe izvajalcev. Na podeželju in odmaknjeni od blišča prestolnice je »alter« tako obstal. Nekoliko postarani pakeraši so ponovno oživeli na Ptuju, Tratah, Mariboru. Korak za korakom sledili svetovnim trendom in se čez stari rock’n’roll preobrazili v uporniški punk, temni heavy metal, death, grunge, …
17. septembra 1993 se je zgodila prva organizirana demonstracija rokerjev na Sloveskem. Ptuj je takrat postajal najpomembnejše rokovsko središče, ampak za preprosto za nezadovoljstvo odrinjenega dela (sub)kulture. Vzrok je bil predvsem v ponižujočem odnosu oblasti do najbolj razširjenega dela mladinske kulture, ki je vveliki meri pomagalo rušiti totalitarizem prejšnjega sistema. Ob 12.00 uri so na plan prilezli vsi štajerski rokerji, v maniri znamenitih delovskih štrajkov iz leta 1988 spisali zahteve. Želeli so samo prostor in dostojno obravnavo subkulture. Ob 14.00 uri so v nalivu začeli svoj rokovski marš s koncertom skupin Paraziti, Krvave Dile, Žgano apno, DDT, V Okovih, Popizdni Matija, Svobodni ujetniki, .... Ob 17.00 uri so prekinili transparent in se s transparenti »Prostor brez lastnika, kultura brez prostora«, »alter revolucija še traja« ob vzklikanju »Hočemo prostor« podali na shod. Nekaj dni za tem so sledili protesti na Trgu svobode v Mariboru ter zasedba mariborske vojaške Pekarne, ki je nato postala pomembna priložnost za utrjevanje štajersko – pomurske nasvete. V Ljubljani so se nato uprli občini in protestno zasedli vojašnico na Metelkovi. Izidi so bili jalovi. V boje so se infiltrirali politiki, oblasti.
Rokerje so izčrpavali z obljubami, ki niso nikoli videle realne podlage, jim odstopali neurejen, dotrajan prostor, za obnovo katerega so nato leta in leta iskali dovoljenje, a rock je preživel. Rodil se je grunge kot zmes punka in metala, ki se j je zatehal v temo depresije in melanhonije. S samostojno državo so vzcvetele komercialnejše verzije, ki so večinsko prihajali iz osrednje Slovenije. Rodile so se Siddharta, Big Foot mama, Sausages, Dan D, Zmellkow … Kot gobe po dežju so zrasli legendarni Rock Otočec, ki je sicer prvič zagledal luč sveta že leta 1976, previdno poskusil še 1983 in se potuhnil vse do 1997. Do leta 2011 je dolenjski glasbeni »ope air« festival tako običajni travnik za tri dni spremenil v zibelko rocka. Kot odgovor so  leta 2004 v Tolminu na prvem Metalcampu »težkometalci« rjoveli ob Apocalyptici, Hypocryisi, Danzig, Noctiferii. Festival se je obdržal do leta 2013, ko je spremenil le ime v Metaldays. V istem času se je na šentviški planoti rodila tudi dobrodelno usmerjena GorA RockA. Komen je udaril s ponudbo Krastivala in leto 2008 je prineslo SPRP - Slovenski Punk Rock Portal, leta 2011 pa Slo rock Scena z Zmajevih 10 kot prvo uradno rockovskolestvica. Severovzhodna Slovenija pravega festivalskega rokerskega odgovora ni znala podati, rock je bil vključen v festivalsko dogajanje Lent festivala in posamezne koncerte, ki pa se niso mogli postaviti na svetovni festivalski zemljevid. Pekarna je ostala alternativno gnezdo »alterašev«, podoporo je nudil tudi KMŠ, KGB in Satchmo. Vendar se zdi, da je entuziazem devetdesetih vseeno poniknil in se dobra stara borba za glasbeno identiteto ponovno pomika na subkulturno obrobje. Garažni »alter« bandi vedno pogosteje raje posegajo po komerciali,  saj masovna poslušljivost prinaša nekaj dodatne spodbude na TRR. Pravi rock, prava alter scena tako počasi ponika …. in »alter revolucija« se zdi samo še pozabljen senih naših očetov. 
Tako se med prebiranjem strun spomnim na kaseto Domiceljevo »Račke in drugi plesi«, starejšo kot sem sama,  kjer se je Tomaž (še na kaseti) vpil »Joj, mami, pankerji grejo, jaz bi najraje pobegnil čez mejo«. In si mislim »joj, mami popevkarji spet grejo, vsi dobri rokerji in pankerji nam bodo pobegnil čez mejo«. 
Soseda že tolče po steni … Očitno so moji akordi (le) preglasili Despacito. To pa je v letošnjem poletju že skorajda kriminalno dejanje.