RREALNO JE IZBRATI OPTIMIZEM 

Realizma ni. So le bolj ali manj verodostojne ocene stvarnosti in bolj ali manj drzni računi s prihodnostjo. Zgovorna je anekdota kozarca z vodo. Kozarec je videti na pol poln ali pa na pol prazen. Gre za lekcijo o vlogi posameznega pogleda na stvarnost. Pesimisti vidijo kozarec pol prazen, optimisti vidijo pol polnega kozarca. Stvarnost je veliko bolj kompleksna od tega. V kozarcu je namreč pol tekočine in pol zraka. Ker je tekočina prozorna, je v kozarcu najbrž voda. Lahko, pa da je not tekila. Ali pa strup. Morda pomembno zdravilo. Kaj pa če tekočina vsebuje vzorec genetskega zapisa mamuta ali pa neznanega bitja iz vesolja. Kaj je realen pogled na vsebino kozarca?

ALI ČLOVEŠTVO NAPREDUJE? IMA POSAMEZNIK SPLOH KAK VPLIV NA DRUŽBO, DRŽAVO, SVET? 

Podobno pestrost možnosti, s še bolj barvito kompleksnostjo odpira vprašanje, ali lahko spremenimo družbo na bolje. Ali človeštvo napreduje? Ima posameznik sploh kak vpliv na družbo, državo, svet? Statistični izračun bi najbrž pokazal, da posameznikovo dejanje ne prispeva bistveno k kakršnikoli spremembi sveta. En človek pač ne odtehta ravnanj 7 milijard drugih ljudi. Vsaj tako se zdi, bi pokazal verjetnosti račun. Toda kaj potem pomenijo dejanja posameznikov, ki so aktivni v družbi, v politiki, med prijatelji? Se ne spoznajo na matematiko? So iracionalni sanjači? Neka strast in stava na boljšo družbo je potrebna, v glavnem pa gre za zavestno odločitev, da se je za izboljšave preprosto vredno truditi. Poglejmo si nekaj primerov izbrano optimističnih ravnanj za spremembo družbe na bolje.

OD ARISTOTELA DO GREENPEACEA

Aristotel sodi med največje filozofe zahodne filozofije. V njegovem življenju ni prelomnega dejanja, temveč gre za predano, disciplinirano, a hkrati raznoliko, pestro in barvito ukvarjanje s filozofijo, znanostjo in umetnostjo. Njegovi nauki so navdihnili filozofsko gibanje, ki je zaznamovalo človeško civilizacijo tisočletja vnaprej. Aristotel je posvetil življenje filozofiji, znanosti in umetnosti, t.j. stvarem, ki že tisočletja navdihujejo ljudi, da spreminjajo svet na bolje na mnogotero načinov. 
Rosa Parks leta 1955 odkloni zahtevo, naj se presede na zadnji del avtobusa in odstopi mesto na sprednjem delu avtobusa belcu. Njeno dejanje navdihne gibanje za državljanske pravice afro-američanov, ki doseže sprejem zgodovinske zakonodaje rasne enakopravnosti v ZDA. Gre za t.i. prekucno dejanje. Dejanje se zgodi v določenem družbenem kontekstu, kjer so razmere napete, vladajo razmere »soda smodnika« in samo vprašanje je, kdo bo prvi sprožil iskro, ki bo zanetila požar spremembe. Dejanje gospe Parks je prekucnilo silnice na stran kritične mase, ki je pognala val političnih sprememb v smeri večje enakopravnosti ljudi.
Chiune Sugihara bil japonski diplomat v Litvi, ki se je v času druge svetovne vojne uprl avtoriteti birokratskega aparata svoje države, ker je verjel, da to mora storiti, da bi lahko rešil človeška življenja. Kljub večkratni zaporedni prepovedi, se je skupaj z ženo Yukiko odločil tvegati vse, s tem ko je podpisal dovolilnice za izhod iz države stotinam judinjam in judom, ki so bežali pred nacističnim preganjanjem v času okupacije Poljske. Njegovo ravnanje je rešilo več kot 6000 življenj pred gotovo smrtjo v taboriščih smrti. Sugihartovo dejanje lahko štejemo med dejanja, ki podobna drži Antigone, ki je zavestno nasprotovala zakonom, se odpovedala osebnim koristim, zato da bi storila, kar se ji je zdelo prav storiti. Podoben zanos je čutila skupina prijateljev, ki se je leta 1971 usedla v čoln in se odpravila na prepovedano območje pri otočju Amčitka v Kanadi, kjer je ameriška vojska v okviru vojaškega raziskovanja namerava sprožiti jedrsko bombo. Vojska je v odziv skupino aretirala, kar je sprožilo buren odziv ameriške in kanadske javnosti. Skupina je s svojo nenasilno direktno akcijo osvetlila problem nesmiselnih jedrskih poskusov in dosegla prepoved jedrskega testiranja na območju, ter razglasitev Amčitke za naravnega parka za zaščito ptic. Skupina, ki je dosegla to pomembno zmago za zaščito okolja, se je poimenovala Greenpeace in pognala gibanje, ki je štiri desetletja kasneje poznano kot ena največjih okoljevarstvenih organizacij na svetu. 

ZGODOVINA SE PIŠE VSAK DAN POSEBEJ

Omenili smo nekaj velikih dejanj, ki so spremenila potek zgodovine. V vsakdanjem življenju pa je ogromno dejanj, vzorov in načinov ravnanja, ki navdihujejo, rešujejo življenja, vplivajo optimizem in širijo spodbudo ljudem, da postajajo boljši, kot bi bili sicer. Poznamo primere navdihujoče solidarnosti, kjer delavci privolijo v znižanje svojih plač, da bi preprečili odpuščanja svojih tovarišev. Vemo za mnogo situacij, kjer posamezniki vlagajo ure in ure v svoja prizadevanja, da bi dosegli odličnost na izbranem področju. Pa naj gre za vestne študentke medicine, ki bodo nekoč kot zdravnice reševale življenja, ali pa gre za učitelje, ki vztrajajo na pomenu učenja, kljub temu, da učenci vedno znova zavijajo z očmi. Milijone ljudi vlaga svoj trud v stvari, ki se jim zdijo vredne. Včasih se zgodi, da se kdo od njih prebije v svetovno špico kot je to pri nas uspelo Tini Maze, Slavoju Žižku ali pa skupini Laibach, večina ljudi pa večino časa ostane neopažena v svojih vsakdanjih naporih. Vsi ti ljudje se ne trudijo zato ker bi racionalno presodili, da bodo njihova dejanja spremenila svet, temveč so v glavnem sledili svoji  strasti in občutku, da ravnajo prav.

IZBRANI OPTIMIZEM JE DRŽA PONAVLJAJOČEGA VZTRAJANJA NA POČETJU, KI VEČINO ČASA NE PRIPELJE DO ZAŽELENIH SPRE-MEMB. 

OPTIMIZEM JE STVAR IZBIRE

Usmerjena strast skupaj s stavo, da naše ravnanje ima smisel, je tisto, čemur lahko rečemo izbrani optimizem. Iz negotovosti, kjer je ‚realno‘ bolje odstopiti, obupati, ali nič storiti, izbrani optimizem brez vsakršnih zagotovil stavi na spremembo, ki jo želi videti. Pri tem ne gre za naivno oceno prihodnosti, kjer vemo, da se bodo stvari dobro izšle. Če bi bilo tako, to ne bi bil optimizem, ampak običajno premišljeno ravnanje. Izbrani optimizem je drža ponavljajočega vztrajanja na početju, ki večino časa  ne pripelje do zaželenih sprememb. Večina uporov je zatrtih, večina požrtvovalnosti ni poplačane, večina športnikov, pisateljic, glasbenikov in intelektualk ostane neopaženih, ali pa se vrednosti njihovega ustvarjanja zavemo šele po njihovi smrti. Ozka racionalnost je na strani neukrepanja, pasivnosti in konformizma. Drža izbranega optimizma pa pomeni, postaviti se po robu statistiki, vedno znova poskusiti, vedno znova nasprotovati malodušju in ravnati, kot da tokrat bo uspelo. Tovrstni optimizem je tisti, ki pelje zgodovino naprej, premika meje mogočega in nenazadnje, daje posameznikom smisel. Stava na svet, ki je v nasprotju v verjetnostnimi izračuni, a je skladen z utopijo boljšega sveta, je tisto, kar v redkih, a ključnih primerih le premakne in premika svet naprej. Na boljše. Izbrani optimizem je zato najbolj realistična drža za spreminjanje sveta na bolje.