Kako se je alternativna kultura priselila v Pekarno?

Bile so tendence, da je MKC preveč mainstreamovski, in nenazadnje, da tudi ni bil toliko. Tisto je bil pač tak klubek, kafič. Sem si rekel ni dovolj, ker ni bilo prostorov za vaje, ni bil plac. Potem pa je bila tako cela vojna, in sem imel dejansko preroske sanje, skorajda. Sanjal sem, da bi morali Pekarno, mislim, ne pekarno ampak vojašnico, zasest. En kulturni kompleks naredit. Predstavljal sem si park, vse tako živo, da to ne bi bil neki prostor, klub, kocka, pa tam disko, tadada, disko kugla, pa šank, pa adijo in gremo lepo nasvidenje, in ono redarji, pa ... (hud izraz na obrazu) ... disko! Ne disko, to mora biti življenjski prostor! To mora biti ustvarjanje, dihanje, sem si rekel. Da imas plejs. Muzika itak vedno je in bo, je temelj, se pa dogaja se marsikaj. Če posnames to na primer (pokaze na varjeno skulpturo na stavbi MC Pekarne delo Slossarta), tega prej ni bilo, ne? Dela, ki se ustvarja ... To je fenomen! To je meni ... To vsak ljubi roko onemu, ki je to švasal pa delal, ne? V MKCju to ni bilo možno, to hočem povedati. Že tisti parkec tam, ki je bil ... Sej smo cumili doli, ampak tam je bila policija, zato ker je sredi mesta, tam je cerkev zraven, tam je pač fontanica. Eni so se pijani metali not, in flaše in to, itak se je dogajalo, ni kul. Že tu mecejo, ampak tu je malo manj škode. Noben se tako ne pizdi, po domače rečeno. Se je pa metalo, pa nadereš onega, oziroma, prosim če ne mecete smeti tukaj! Ni fajn niti hodit, ne vozit, ne nič. Pa kontejnerje je treba umaknit! Tam, s sredine placa! To izgleda kot da si prisel na dzubretinu! 

Kako je prislo do uresnicenja preroskega sna?

Ideje se potem tudi širijo, pogovarjas se, debatiraš. Je bila pa to debata s Čikotom in s takrat sta bila onadva vodilna clana Društva prijateljev delfinov, iz katerega je nastalo drustvo Gustav, tu, v Pekarni. Pogovarjala sva se o tem, da je treba nekaj zasest. In sem videl, da pri tej ideji nisem osamljen. Da jih mnogo podobno razmišlja. Jaz sem bil najprej tudi Slava Klavora varijanta, potem pa začnes razmišljat, to je velik kompleks, to je too much, to je bolj za Ljubljano kot za Maribor, recimo. No, tam je zdaj šolski center, super, ne? Pač izkoristit smo želeli to, kar je vojska pustila za seboj, ker je vsega tega bilo škoda. Neke bivalne enote mislim, pač bolj taka socialna varianta. Družbeno socialna. Tam je zdaj recimo šolski center. Ja, gre za to. Za vzgojo. Itak the best. Boljše kot pa šoping center. V vsakem primeru boljše. Pekarna pa ostaja še vedno Pekarna, kot vidim, in to je pač manjši plac, ki so si ga zamislili Društvo prijateljev delfinov, pa da ne bi koga izpustil raje ne bom niti nasteval naprej, ker ne vem kdo vse, pa tudi posamezniki, so lepega dne šli kar noter, navezali stvar na prvo stavbo, tu kjer je zdaj youth hostel. To je bila v bistvu upravna stavba, oficirska, za šefe, za one sa corkami. Tamo su domovali, so meli tuširnice i to. So bili vodje, pa rampo so imeli. Pa mislim, da je bila železnica noter speljana. Za žito in moko in to. In zato je Pekarna, ker so pekli kruh za vso vojsko tu daleč naokoli, poleg tega pa so imeli se skladišče. No, in to vse je bilo prazno in me je Čiko lepega dne, mislim, da kar prvega dne, ko so sli not poklical in rekel, mi smo v pekarno sli, v vojašnico! Pridi! Tu smo! Ja kam? Tu, zdaj boš videl, je rekel. In sem videl. Tu noter je bilo vse zaraščeno, raztur bože mili, tu je bilo potrgano vse živo ven ... Ampak kar dosti uporabnih prostorov je bilo in tako se je ta zgodba začela, z vsemi nami skupaj. Vsak je imel pač svoje vidike, svoje želje, potenciale, perspektive, neko formo ... Vizijo ... Vizijo, ne vem, karkoli. Vsak si po svoje to razlaga. Neki start je moral biti. Je bil pa tako, malo mizeren start. Slejkoprej smo rekli, preden bo to prihtano, bo hodila sem tudi golazen. Ne mislim na podgane ampak na ljudi, ki so recimo alkoholiki, pa pretepači, ki pa so bili koliko toliko, da se je dalo z njimi komunicirati in nekako reševati potencialne probleme oziroma jih preprečevati še preden do njih pride. Včasih je bili tudi napeto in kak pretep ...

Se obstaja potreba po Pekarni?

To je zdaj težko reči, če se obstaja potreba. Morađ si vseeno zamisliti. Čez eno uro, treba vse ven spokat, pride policija ... ne vem, kot da je deložacija. Ali pa dobro, dvanajst ur in je treba vse dol zapreti. Kaj bi rekel? Čakaj malo. Nekaj manjka, ne? Luknja ... Zato je potreba! Ker zdaj že je. Zdaj, ko je že tako daleč, bi sploh manjkalo, če bi naenkrat nekdo kar odrezal vse to. To bi bilo poseganje v človeka samega in njegove svoboščine, temelje demokratične družbe in tak dalje. Ampak to je ze tako ali tako šlo, tako, da na tem itak ne bi šparali ... 

Kaj si želis za Pekarno v naslednjih dvajsetih letih?

Da se porihta še infrastruktura in take stvari, ki so temelj. Ne fasadica lepa pa floruscentna, pa nevem kaksni šperavci gor, sej nismo hotel tukaj. Tako, da štima pa ne razpada. Da špila, da se vzdržuje pa to.

Intervju v polni obliki bo objavljen na spletnem portalu Pekarna.TV (www.pekarna.tv). Matjaža Ploja je intervjuval Mitja Tratnik, intervju pa so snemali dijaki na praksi Zarja Šetar, Gašper Šantl in Žan Bošak.