Kamai, obožujem, da imam ravno na dan Zemlje (24. 4. 2021) s teboj intervju. Poznam te namreč kot nekoga, ki Zemljo zelo ceni. Ali ima tudi današnji dan kak ljub pomen zate?

Meni je zelo lepo, da je vsaj en dan uradno posvečen Zemlji, drugače je to najbolje upoštevati zmeraj. Da se pa vsaj en dan malo bolj ozavesti oziroma se zavestno spomnimo na Zemljo ter izkažemo vsaj nekaj ljubezni in hvaležnosti do nje, je krasno, in zato super, da je uradno.

Večkrat sem že imela priložnost videti, kako izkažeš hvaležnost in ljubezen do stvari in ljudi, ki te obdajajo. Kot izraz tega štejem tudi tvoje povabilo za rojstni dan, ki pa je vključevalo udeležbo na indijanski savni, ki jo marsikdo pozna tudi pod imenom očiščevalna potilnica. Zakaj je bila to tvoja želja oziroma način praznovanja?

Imam že nekaj let izkušenj kot udeleženka v indijanskih savnah, ki jih vodi moja prijateljica. Ona se je učila pri različnih učiteljih in je potem združila keltsko in indijansko tradicijo ter iz tega dobila nek svoj način, ki je meni zmeraj bil zelo všeč in izjemno lep. A moja zadnja udeležba sega že leta nazaj in ker sem te dogodke zelo pogrešala, se je ob odličnem času ponudila priložnost, da jo postavimo in izvedemo na zemljišču od prijatelja.

Je bila tvoja izvedba indijanske savne enaka, kot si se jih sama udeleževala pred leti?

Marsikaj ja, ampak ne v potankosti. Pogledala sem si določena navodila, kako se savna postavi oziroma zgradi, nisem se pa strogo držala navodil poteka izvedbe, saj v tej smeri tudi nisem šolana. Marsikaj sem se spomnila in prenesla iz svojih izkušenj na udeležbah, ki jih je vodila prijateljica, ampak najbolj pomemben mi je bil občutek »svetosti«. Da k samemu dogodku, vstopu v savno,  pristopimo z neko svetostjo in spoštovanjem. To je zame najbolj pomembno, ne pravila, ampak odnos, namen, spoštljivost – svetost.

Torej je bil zate dogodek izraz svetosti?

Da, jaz sem tako občutila. Odnos do tega smo na primer pokazali že pred vstopom, ko smo se pogovarjali o namenu, zakaj vstopamo noter: da ko vstopam, se še bolj povežem z zemljo, naravo in s samim seboj.  Prečistili smo se prav tako z dimom žajblja ter z zvoki bobnov. Med druženjem v savni pa nismo površinsko klepetali, ampak posvečali ljubeče molitve, hvaležnost in pesmi za ne samo sveto, ampak globljo povezavo.

Na kakšen način se ti povežeš ter kako si doživljala in občutila izkušnjo savne? 

Meni je potilnica en izmed načinov – občutek vrnitve domov. Ko vstopim v savno, je kakor da grem k mami v objem. Tudi, kot da podoživljam občutek, ko sem bila v maminem trebuhu. Vse je zatemnjeno, pokrito in sem na varnem. Podoben občutek se da občutiti na primer v jamah, kamor so ljudje tudi v preteklosti hodili, da so se bolje povezali z zemljo, z Veliko mamo. V potilnici pa je podobno, samo da je tukaj še vroče, kar pomeni, da je prisoten element ognja in doživiš v bistvu obojni – moški in ženski princip.

Nasploh je bilo tudi doživetje, da pridemo ljudje skupaj z namenom, da doživimo nekaj globljega in da  obnovimo in poglobimo povezavo z naravo. Preko tega, ko se obnovi povezava z vsemi elementi – saj so pravzaprav v savni bili prisotni vsi: ogenj, voda, zrak in zemlja –potem poglobiš povezavo tudi s seboj, saj mi smo narava. Meni to na nek način pomeni umreti in se ponovno roditi, resetirati. Na novo začutim sebe, vsaj tako sem jaz do zdaj doživljala vsako savno.

Na kakšen način pa je zgrajena sama indijanska savna?

V zemljo se najprej naredi tloris, na sredini tlorisa pa se izkopa luknja, v katero se namesti vroče kamne, ki v savni ustvarijo »ogenj« – vročino. Namreč v sami savni nimamo »živega« ognja, ampak ga »nosijo« vroči kamni. Ti kamni so bili v bistvu velike granitne kocke, ki so se najprej položile za par ur zunaj v ognjišče in nato prenesle v savno. Kamni se z vsakim novim krogom savnanja dodajajo in s tem se stopnjuje temperatura. Ogrodje savne pa je izdelano iz vej – lesk, ki so primerno upogljive za gradnjo in so nabrane kar na posesti v kraju Vitovlje na zemljišču, kjer je savna postavljena. Pred savnanjem pa se to ogrodje pokrije z odejami oziroma mora se pokriti z nečim, kar prepušča zrak! To je zelo pomembno, sicer je v nasprotnem primeru nevarnost zadušitve.

Vitovlje, kjer je postavljena indijanska savna, pa je zate poseben energetski kraj?

Da, zame je Vitovlje močna energetska točka, kjer doživljam zmeraj lepe stvari. Veliko enih poti in točk se najde v Vitovljah, na primer Vitovsko jezero in romarski kraj Sveta Lucija. Prav tako se najde marsikateri članek, ki uvršča Vitovlje med znana energetska mesta in je splošno znano, ne samo moje videnje in čutenje (smeh).

Ne spomnim se nobenih strogih navodil poteka izvedbe, ampak bolj sledenja intuiciji in občutku. Je bilo zate drugače?

Ne, nekako smo vsi skupaj ravnali po občutku. Držali smo se smernic oziroma pogovarjali smo se o namenu, na primer čemu je posvečen prvi krog savnanja – prednikom, božanskemu, zemlji, odpuščanju staremu ... Različne tradicije delajo po svoje, meni je v glavnem bilo pomembno, da smo imeli rahlo strukturo – v smislu, da nismo šli samo noter in je bilo vse »prepuščeno«, ampak da smo vsi vedeli, čemu kateri krog posvečamo. Zelo ljub pa mi je bil spontani del, kjer smo intuitivno izrazili molitve, pesmi, hvaležnost ali bili samo v tišini.

Marsikatera izkušnja savne je tudi lahko posvečena neki temi, recimo moj odnos z mamo, partnerjem, s sabo, kjer skozi predelavo določene teme nato vsi spuščamo globlje zadržke. To mi je velikokrat pomagalo, ko se je recimo nekdo odprl na določeno temo in izrazil na primer neko žalost, bolečino ali jezo. Namreč kadar nekdo začne izražati čustva, lahko vsak znotraj sebe s tem resonira, kar marsikomu pomaga, da s tem hitreje neko stvar predela – spusti. Zmeraj, kadar grem v savno, pri sebi namreč prosim, da gre ven iz mene, iz mojega telesa, iz mojega sistema, vse staro, kar mi ne služi več. Potem prav čutim, kako začne teči iz mene pot, ter se s tem poslavlja in odhaja z vsako kapljico ven staro. V končni fazi se čisto iz fizičnega vidika v savnah dogaja razstrupljanje telesa, kadar si pa še zavestno prisoten s tem namenom, pa je še drugačna izkušnja in delovanje. Prav tako se to dogaja v navadni savni. Kadar se obrnem vase in imam pozornost na svojem telesu, je zame zmeraj to en obred zavestnega spuščanja starega, kjer naredim prazen prostor za novo.

Indijanske savne verjetno nikoli nisi mogla izvesti sama?

Ne, nisem, drugače so priprave nanj za enega samega že velike. Vsak se pa tudi lahko znajde zase, namreč prijatelj si je naredil svojo savno na balkonu, z majhnim ogrodjem, ter izven njega ogenj, na katerem so se greli kamni. Skratka, imel je na svojem balkonu svojo mini savno (smeh). Vse se da.

V prvi vrsti sem k tebi prišla na druženje in praznovanje tvojega rojstnega dne, hkrati pa mi je indijanska savna predstavljala lastno prelomnico v odnosu do mojega telesa in golote. Še zmeraj me spremljajo določeni zadržki, ki pa jih ne želim več imeti. Zato me je dajala radovednost, kako udobno se mi bo sleči in biti gola, ne samo pred ljudmi, ki jih poznam, ampak tudi pred tistimi, ki sem jih takrat srečala prvič. Tebi pa golota ni nič neprijetnega – ali si imela kakšen zadržek?

Jaz sem se gola savnala že tolikokrat, da nimam nobenih takšnih zadržkov. Nasploh mi ni tuje ali pa neprijetno biti gola, saj že kadar grem na plažo izbiram takšno, kjer mi ni potrebno nositi kopalke, saj mi je to najbolj naravno. Čutim veliko razliko, če sem na soncu gola ali pa v kopalkah, saj prav zaznavam, kako eni deli mojega telesa ne dobijo toliko energije, kot pa kadar sem gola na soncu ali pa plavam. V savni pa isto, sem se zmerom slekla, ampak ni to pravilo, vsaj pri meni ne, pomembno je, da se vsak počuti udobno. Tako da če nekomu ni udobno biti nag, se ogrne. Ponekod pa je prav tako pravilo, da so vsi oblečeni in golota nikakor ni zaželena – meni to ni naraven občutek. Želim, da mi telo diha in da čutim, kako mi iz vsake pore leze pot. Tudi rodili smo se goli, nismo v kopalkah na svet prišli (smeh).

Si bila kdaj na kakšni indijanski savni, kjer se je zahtevalo, da si oblečena?

Osebno ne, mi je pa več oseb povedalo o takšnih svojih izkušnjah. Predvsem ženske, da so na primer imele krilo in bile zakrite. Obstajajo različne oblike izvedb, saj so prav tako različne tradicije. V eni na primer ženska, ki ima menstruacijo, ne sme vstopiti v savno, v določenih tradicijah pa je ravno ženska, ki ima menstruacijo, najbolj sveta oziroma ima prav posebno mesto v savni.

Večkrat sem pri kom že videla, oziroma lahko govorim kar iz prve roke, da sem se določenih delavnic udeležila iz upanja na nek osebni preobrat. Občutila sem, da marsikaj počnem oziroma se česa udeležim iz občutka nuje in celo prisile, ker bi to bilo dobro zame. Zate recimo ne bi rekla, da ti na primer indijanska savna predstavlja neko obveznost.

Ne, meni to ni obveznost, temveč ekstaza (smeh). Po določenem času v savni, ko se potim in grem po prvem krogu ven na zrak, mi znotraj telesa vibrira in vse doživim globlje. Tudi, če grem v navadno savno, čutim te telesne vibracije, še toliko bolj, če imam možnost, da se okopam v bazenu z mrzlo vodo. Pravzaprav lahko to podoživi vsak, odvisno je samo, koliko ima kdo zares stik s svojim telesom.

Menim, da so določena pričakovanja tisto, kar lahko izkrivi dejansko izkušnjo z neko delavnico ali dogodkom ter osebo ali osebami, ki v njej sodelujejo. Nekako se še učim ločiti in udejanjati, da se nečesa udeležim res iz ljubezni do sebe in same izkušnje in ne iz neke nuje oziroma prisile.

Da, včasih je želja, da moraš nekaj doseči in na to pripeto pričakovanje, da boš na primer na kakšni delavnici in podobno kaj »dobila«, ravno tisto, kar ustvari blokado med tabo in doživetim. Prostor za res globoka doživetja se ustvari takrat, ko si samo odprt in brez pričakovanj.

Ali je segal tvoj namen dogodka še v povezovanje nas drugih v večjo skupnost? Kolikor te poznam, vem, da počneš stvari zase, veliko pa delaš tudi za druge, kot so razne masaže in zvočne kopeli, ki niso samo del tvoje dejavnosti, ampak podpora drugim – vsaj tako te jaz dojemam.

Oboje (smeh). Sem zelo vesela, ko vidim druge ljudi tudi srečne, nasploh pa pogrešam v naši družbi tankočutnost in srčno povezanost z vsem kar je. Pozabili smo, da smo tisočletja živeli v plemenih zelo povezani med sabo ter z naravo in zato mi veliko pomenijo te delavnice, ker dobim en tak občutek družine, kadar smo skupaj in se povežemo. Meni je to naravno, meni je bilo to naravno vsakodnevno živeti na tak način. Nismo še tam, ampak ravno zato delam/o takšne delavnice in podobno, da čim bolj povrnemo in realiziramo občutek skupnosti in družine nazaj v naš vsakdan. To je močan spomin, enako kot ga imaš ti, neko pogrešanje doma, za katerega ne veš, od kod izvira.

Včasih ne vem, ali je to pri meni res pogrešanje ali samo neka predstava. V različnih spiritualnih krogih sem namreč spoznala veliko ljudi, ki so mi podali en kup različnih informacij. Zato ne vem, ali lovim samo neke druge predstave in ideale, ki sem si jih po teh pričevanjih morda le ustvarila, ali pa dejansko odkrivam svojo resnico, med drugim tudi skozi pogrešanje določene skupnosti in povezanosti – doma.

Jaz vidim, da sem to pogrešanje pri sebi recimo pred leti občutila veliko močnejše. Zdaj, ko pa delam več stvari, za katere čutim, da so poslanstvo moje Duše, ko sem začela na primer peti in uporabljati svetlobni jezik in risati svetlobne kode, čutim, da sem zdaj začela prenašati v svet nek svoj del in ne doživljam več pogrešanja. Prej pa je bilo pogrešanje zelo prisotno, ker sem čutila, da je še nekaj, česar še nisem spustila – dovolila pri sebi oziroma skozi sebe in me je zmerom še nekaj klicalo, pa temu nisem dala prostora. Nisem še bila pripravljena.

Hvala za vse odgovore! Bi še sama rada kaj dodala, tudi k izkušnji indijanske savne, kar te nisem uspela vprašati?

Kot omenjeno, mi je všeč, ker res veliko čutim. Rada imam savno nasploh, ampak če grem v navadno savno, ne čutim tako močne povezave z naravo in zemljo, ker sem vseeno tam v neki stavbi in nimam tako pristnega stika z naravo. V indijanski savni pa sedim v bistvu direktno na zemlji. Že ko vstopim noter bosa in čutim ta stik z zemljo, mi to veliko pomeni. Prav tako ogenj. V klasični savni je vsekakor tudi vroče, ampak tukaj pa je živ ogenj v kamnih, vsi elementi so živi, kot tudi zrak, ki ga diham, ko pridem iz savne ter pogledam v nebo in začutim to enost z naravo. To pogrešam recimo v navadnih savnah in ko sem prvič doživela to indijansko savno/očiščevalno potilnico, je bilo meni to neprecenljivo – po moje se mi je odprl tudi nek praspomin, ki se marsikomu odpre že, kadar recimo sedimo skupaj ob ognju. Če smo tisočletja na primer živeli ob ognju, kadar še ni bilo televizije in interneta, je to nekaj, kar je zakoreninjeno v nas; v sebi nosimo še močne spomine. In takrat, ko jih podoživimo, nam prinese to nek mir, nek občutek doma, ki ga je marsikdo morda pogrešal, pa ga v tem življenju več ni toliko živel.