“ Vsa tišina in tiho garanje, ker nam je nerodno, da smo revni, samo še poglablja situacijo.”

Baje, da tudi Y, ampak dejansko vedno bolj B – brezdelna, brezposelna, brez prihodnosti, brezno, brezup in nekje vmes tudi boli me (ne v smislu jebe se mi, ampak boli kot bolečina). B-b-b. Res, tega nisem pričakoval. Moji starši so srednja klasa bi rekel, oba delata v javnih službah, nikoli nismo imeli veliko pa tudi v nekem pomanjkanju nismo živeli. V šoli sem imel “nikice”, ampak sta mogla oče in mama kar stisniti, nikoli nisem imel najboljšega računalnika, pa igralnih konzol. Kar sem imel sma delila z bratom. Imel pa sem dovolj. Kar je še bolj pomembno, imel sem prihodnost, upanje, želje, načrte. Starša sta vzela kredit, da sem študiral v Ljubljani, spodbujala sta me, da študiram kar želim, po logiki, da bom to vsaj končal in da bom delal nekaj kar me veseli. Veliko sem delal od brucovskih dni pa vse do diplome, večinoma študentska dela, ki so relativno dobro plačana, ne dajejo pa ti ravno nekega znanja. Če kaj, sem se naučil vrednosti denarja, odgovornosti, kaj več pa mi zatikanje listkov za vetrobranska stekla in oblačenje kostuma maskot ter delo za šankom ni dalo. Sem diplomiran geograf, ki nikakor ne dobi službe. Priznam, neke jake perspektive ne vidim. Če že interesiram kakšnega delodajalca je prvo vprašanje: “Ali si lahko priskrbim napotnico?”. Sprva sem še iskal, zdaj pa se mi že krepko gabi. Vtaknite si napotnice in prekleto študentsko delo, od katerega imajo največ tako ali tako vodstva študentskih servisov. So moji starši vzeli kredit, da bom lahko še pet let po študiju kelnaril kot študent preko tuje napotnice? Moje znanje je strokovno in profesionalno, zakaj se profesionalno ne obnašajo tudi delodajalci? Vse kar mi je do sedaj uspelo (star sem že 31 let) je, da sem pol leta opravljal meritve, pol leta pa delal na marketinški agenciji. Pisal sem kratke sestavke, delal tudi 10 ur na dan, na koncu meseca je pa vse skupaj zneslo okoli 600 evrov, ker sem se uvajal. Ko sem odštel stroške prevoza in položnic (pomagal sem staršem), mi je ostalo ravno dovolj za hrano in kakšen kino. Za zimski plašč ali nov računalnik sem že moral prosit starše za posojilo in to pri “plači”. Sramota. Opravljal sem delo za katerega se nisem šolal, delal toliko ur, da je iz mene padla zadnja kapljica mladosti in na koncu pregorel, preden bi mi uspelo se preseliti na svoje. Naposled me je dohitela depresija, kar je ponoven štart iz nule samo še otežilo. Sem vmes kaj opravil tudi na črno, na srečo znam nekoliko programirati, ampak to ni to. Moja poanta je, da je trenutno situacija taka, da ti vsi pametujejo, da pojdi nekaj počet in da si priložnosti lahko ustvariš sam, v resnici pa imaš mikro možnosti za uspeh in predvsem velike možnost natega. V zadnjih štirih letih sem se prijavil na sedem delovnih mest, ki so popolnoma ustrezala mojemu profilu (in neštetim, ki niso). Za šest od teh z zagotovostjo lahko trdim, da so izbranega kandidata imeli še preden sem zucnil: “Mu,” kaj šele “Keks”. Pri sedmem primeru, me niso niti klicali na razgovor, ker da se je prijavilo veliko število ljudi (konkretno 176) in da se niso odločili, da me povabijo na razgovor. Sedaj se prostovoljno izobražujem v smeri programiranja, pa nisem za to, sem pa zato obupan. Na delovna mesta s četrto stopnjo me nočejo vzeti, kljub temu da bi sam pripravljen biti slabše plačan in se kaj novega naučiti in imeti vsaj redno delo. Najhuje je, da se počutim, da sem razočaral starše. Ocene sem imel zmeraj lepe, pri delu sem priden. Za take kot sem jaz, je tako ali tako, ali te izmozgajo z delom, dokler le lahko zategujejo ali pa ti mesto vzamejo šefovi nečaki in podobno. Razočaran sem, ker sem isto tako brez svoje strehe nad glavo, brez družine (rad bi imel otroke, ampak iz finančnega vidika ne upam). Kredita seveda ne morem dobiti pa če bi ga in bi zaslužila s punco 2000 EUR neto (kar niti približno ne – realno oba zaslužima skupaj okoli 900 evrov na črno) bi za stanovanje 50 kvadratnih metrov, v vrednosti okoli 100.000 evrov potreboval posojilo, potem pa bi 25 let plačeval okoli 600 eur na mesec. Iz moje perspektive si to lahko privošči samo bogataš! Pa bi, verjetno.  Naiven sem dovolj, da bi za karto uglajenega družinskega življenja plačal še to. Bi pridno delal in si kaj takega privoščil. Pa si ne bom nikoli. O pokojnini ali avtu, lahko samo sanjam. Nekoč sem bil veder in dober športnik. Zdaj sedim doma in gledam debilne kuharske oddaje in če se igram mazohista, še kak dnevnik ali sejo vlade. Zredil sem se in imam depresijo. Vseeno pa se učim programiranja. Za starše, za zadnjo bilko upanja. Punco imam, a vprašanje kako dolgo. Tudi ona nima redne službe, tudi ona si želi varnosti in prihodnosti in otrok. Gojim mržnjo do delodajalcev na splošno. Zakaj odpirate firme, če morate izkoriščati ljudi in jih cuzati, ne morete pa jih zaposliti ali jim ponuditi prihodnosti? Zakaj kopujete fotelje za sprejemnico, ki stanejo 1000 evrov, sebi avtomobile in vikendice, ne morete pa me pošteno plačat? Zakaj mi trobite o neplačanih praksah in o vrednnosti izkušenj? Izkušenj imam preveč. Preveč izkušenj s padci in kvazi vzponi, s takimi in drugačnimi obljubami. Ljudje, ki imajo redne službe za nedoločen čas, postajajo privilegirani, novih takih služb več ni, ostalo pa je izkoriščanje. Moj brat dela preko avtorske pogodbe, dela kot nekdo v službi. Ob tem pa nima nobenih pravic. Pol države dela preko študenta, druga polovica pa na črno ali pa ne dela, ker dela ni. Vzroki za moj propad so torej sistemski in družbeni in ne moji sami, a težo vsega nosim sam. Lani je imela Slovenija največjo rast brezposelnih mladih v EU-ju, prvi smo bili tudi po začasnih oblikah zaposlitev.

 “ Vzroki za moj propad so torej sistemski in družbeni in ne moji sami, a težo vsega nosim sam. ”

Na mladih stoji prihodnost? Kje pa je ta prihodnost? Kaj je prihodnost mladih? V tujino nočem, ker sem tukaj doma. Ne želim biti žrtev, a sem in me tako tudi obravnavajte. Z novimi in novimi subvencijskimi shemami se samo ohranja mizerni status quo. Pozivam vse mlade, da izpostavite vaše zgodbe. Pozivam tudi nekoga, da se organizira na ravni mladih in da skupaj nastopimo pri vladnih in drugih organih. Ni nas malo, morali nas bodo slišati. Pozivam tudi mlade naj nehajo delati preko tujih napotnic, naj ne pristajajo na mizerna dela in plačila 3-5 evrov na uro po možnosti bruto. Naj vas plačajo kot se spodobi in vam omogočijo samostojno življenje ali pa naj delajo sami za tak denar. V kratkem bom naredil portal, kamor boste lahko anonimno vpisali svojo plačo in odtegljaje države ob tem pa izpostavili svoje svetniške delodajalce. Naj se ve, koliko je kdo vreden za koga. Vsa tišina in tiho garanje, ker nam je nerodno, da smo revni, samo še poglablja situacijo. Kaj imamo za izgubiti? Mizerno plačo? Delo za pol leta pa spet za 3 mesece, dokler ne dobijo drugega? Praktično nič. Morda še ni prepozno, da nam vrnejo prihodnost. Sam hočem vedeti, da sem vsaj poskusil, preden....