Dala sem jim mnogo več kot nova znanja in veščine: dala sem jim zavedanje, vsaj za tistih šest tednov, da so posebni, dobri, pridni in da zmorejo vse

EVS oziroma Evropska prostovoljna služba, ki poteka v programu Mladi v akciji, omogoča, da postaneš prostovoljec v tuji državi za obdobje do 12 mesecev. Prostovoljec mora kriti samo 10% potnih stroškov, ostale zadeve so plačane – prevoz, bivanje, prehrana, cepljenja, vize in tudi manjša žepnina. 
Sama sem se na svoj EVS odpravila oktobra 2011, ko sem odšla za 6 tednov učiti ples skupino osnovnošolcev v majhno vasico v Gani.

Za projekt sem izvedela od ljubljanskega Zavoda Voluntariat, ki pa je le eden izmed slovenskih pošiljajočih organizacij. Postopek izgleda tako, da najdeš razpis za projekt, ki te zanima, izpolniš prijavnico na podlagi katerih najbolj primerne povabijo v ožji krog na razgovor, da se še osebno spoznajo z njimi in na koncu izberejo posameznika ali več njih, ki se bodo odpravili v tujino.
Pri našem projektu je šlo za pošolske aktivnosti, ki smo jih izvajali v treh vasicah. Bilo nas je 12 prostovoljcev iz 5 držav. Aktivnosti so bile bazirane na kreativnem izražanju otrok - pošolske dejavnosti so za ganske otroke španska vas, kaj šele kreativno izražanje razen morda kakšnega plesa in petja ob vaških dogodkih. Z njimi smo se družili od ponedeljka do četrtka popoldan po uro do dve na dan, ob petkih pa smo vodili predavanja, ki so temeljila na ozaveščanju (teme kot na primer socialna izključenost, človekove pravice…). Program ti omogoči tudi učenje jezika države, kjer se nahajaš. To v Afriki niti ni preveč enostavno, saj imajo običajno več jezikov, v Gani na primer jih je okoli 23. Uradni jezik je sicer angleščina, ampak velik delež populacije je ne govori. Tu pride do pomembnega paradoksa, namreč ves pouk v Gani poteka v angleškem jeziku. To je v praksi točno tako kot se sliši: učitelji govorijo angleško s svojimi učenci, učenci jih bore malo razumejo, na tabli pa imajo napisane dnevne lekcije kot na primer uporaba mikrovalovne pečice (dom brez elektrike in tekoče vode je tam nekaj povsem običajnega), ki se je otroci potem kot papagajčki učijo na pamet in jo ponavljajo. Samo ena izmed prekrasnih zapuščin kolonializma…

Učitelji govorijo angleško s svojimi učenci, učenci jih bore malo razumejo, na tabli pa imajo napisane dnevne lekcije kot na primer uporaba mikrovalovne pečice (dom brez elektrike in tekoče vode je tam nekaj povsem običajnega)

Očiten je bil ogromen razkorak med našo slovensko mladežjo in otroci v podsaharski Afriki. Teden pred odhodom sem namreč ravno izvajala video delavnico v enem izmed ljubljanskih četrtnih centrov, tako da sem imela odlično primerjalno podlago. Lahko samo rečem, da je bilo delo pri nas neprimerljivo težje, da so naši otroci v večji meri izjemno razvajeni in razpuščeni in se ne zavedajo vseh prednosti, ki so jim položene v zibelko samo zaradi geografskih koordinat in časa v katerem so se rodili (že če samo primerjam s svojim otroštvom – mi smo o takih delavnicah lahko samo sanjali: po pouku smo imeli na voljo pevski zbor, glasbeno šolo, tabornike, dalo se je trenirati športe ali učiti tuje jezike, to so bile naše obšolske dejavnosti; danes imajo na voljo vse od učenja žongliranja do kreativnega pisanja). V Gani pa so bili otroci veseli in hvaležni že samo zato, ker sem bila z njimi. Ko sem si zapomnila njihova imena in jih po njih tudi klicala, pa so bili neverjetno ponosni. Nisem si delala utvar, da sem boljša plesalka kot oni, ko sem jih gledala plesati so me res fascinirali. Ampak dala sem jim nekaj mnogo več kot nova znanja in veščine: dala sem jim zavedanje, vsaj za tistih šest tednov, da so posebni, dobri, pridni in da zmorejo vse.

Njihov šolski sistem temelji na zahodnjaškem modelu in v tem je velik problem, ker ga niso prilagodili za lastne potrebe. Poklic učitelja je v Gani eden izmed najbolj nespoštovanih in osovraženih poklicev – v bistvu to počneš, če ne dobiš druge službe. Šole ne poskušajo vzgajati odprtih, radovednih in samostojnih umov, ampak jih želijo narediti za pridne in poslušne papige, ki se ne bodo nikoli upirale sistemu (na tem mestu bi lahko najbrž lahko potegnili paralelo tudi v zahodnjaškem šolskem sistemu…). Poleg tega pa so fizične kazni pogoste in družbeno sprejete – po pouku jih postavijo v vrste, učitelj se kot policaj sprehaja gor in dol ter “prekrškarje” tepe s tanko palico po rokah.  
Ko sem začela z delavnico, sem z vsemi otroci odšla na sprehod čez vas, od starša do starša, da se jim predstavim in razložim, kaj počnem z otroki, da ne bodo v skrbeh, zakaj zamujajo iz šole. Na moje presenečenje niti eden izmed staršev ali skrbnikov ni imel pojma o celotni zadevi.

Za zaključek smo z učenci pripravili nastop, na katerega smo povabili celotno vas. Velik del ljudi se je odzval, tisti, ki so manjkali, pa so celotno zadevo zamudili samo za to, ker je bil nekakšen sejem in so morali iti prodajati produkte na tržnico v večje mestece. Namesto radia so nam za spremljavo igrali na bobne drugi otroci iz vasi, naši nastopajoči pa so bili oblečeni v slavnostna oblačila, ki se jih uporablja samo za zelo posebne priložnosti. Ko so na koncu dobili velik aplavz, je bilo neprecenljivo videti srečo in ponos na njihovih obrazih. Tisti dan, so bili res zvezde vasi.

Ko sem se še zadnjič vozila mimo vasice Azani, sem jokala kot majhen otrok. Na koncu dneva so gotovo oni mene naučili mnogo več, kot bi jaz njih kakorkoli lahko.