“Freegani se v temeljih zavzemajo za sodelovanje v skupnostih in svobodno odločanje posameznika, nasprotujejo pa materializmu, pohlepu in konformizmu današnje družbe. “ 

Po podatkih Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo, v svetu vsako leto odvržemo več kot eno milijardo ton živil, oziroma kar tretjino vse pridelane hrane. Ker je ta podatek naravnost zastrašujoč, se je v svetu razvilo gibanje, ki temu nasprotuje. Imenuje se freeganstvo. 
   Beseda je sestavljenka besed »free« (brezplačno, svobodno, prosto) in vegan. Seveda pa niso vsi freegani vegani, ampak se nekateri prehranjujejo tudi s hrano živalskega izvora. Ime je nastalo po anarhistični ulični gledališki skupini Diggers, ki je v 60-ih letih prejšnjega stoletja v San Franciscu začela svoj boj z geslom “Rešimo hrano”. Poznamo več vrst freeganstva, kar pomeni, da ni nujno, da freegani samo brskajo po smeteh. 
Freegani se v temeljih zavzemajo za sodelovanje v skupnostih in svobodno odločanje posameznika, nasprotujejo pa materializmu, pohlepu in konformizmu današnje družbe. Ena glavnih značilnosti  njihovega življenjskega sloga je nabiranje še užitne in nepokvarjene hrane iz smetnjakov, ki so postavljeni za supermarketi. Freegani se tovrstnih praks poslužujejo predvsem zaradi političnih, družbenih in okoljskih načel, in ne le zaradi dejanskih potreb in pomanjkanja denarnih sredstev. S svojim načinom življenja skušajo zmanjšati količino proizvedenih odpadkov. Praksa vsekakor ni nekaj novega, saj je v državah v razvoju, kjer vladata revščina in visoke socialne razlike, to eden od načinov preživetja posameznika in skupnosti, trend pa dobiva vedno večjo prepoznavnost ravno v državah, kjer je hrane v izobilju in je ogromno konča na smetiščih. V ZDA je za takšno dejavnost uporablja  poleg izraza freegan, še izraz »dumpster diving«, kar pomeni »potapljanje v smetnjake«.
Druga veja freeganov so squattingi, ki so prepričani, da nihče ne bi smel biti brezdomec in brez hrane. Dom je pravica, ne pa privilegij in dokler so v mestu brezdomci, ne bi smelo biti praznih stanovanj.  Znotraj freeganstva se širi tudi prostovoljen val brezposelnosti - kar je v Avstriji močno zamajalo lokalna gospodarstva in obremenilo proračune občin, zaradi prepričanja, da službo potrebujemo le, če smo navezani na materialne dobrine. Dokler vse potrebno za življenje najdemo v smetnjakih, pri tem pa nismo zahtevni in se požvižgamo na potrošniške navade, je delo za mesečno plačo potrata časa. Namesto tega so freegani, ki so se odločili za prostovoljno brezposelnost, več energije posvečali družbi, kulturi in lokalni skupnosti.
Kaj pa freeganstvo v Sloveniji?  

V smetiščnih kontejnerih za slovenskimi trgovinami in lokali ne najdemo kupov odpadne hrane, saj morajo le-ti po zakonu imeti sklenjeno pogodbo s pooblaščenim podjetjem za odvoz bioloških odpadkov. Večina trgovcev izdelkom pred iztekom roka uporabe načrtno znižuje cene, česar pa ne prodajo, predajo pooblaščenih podjetjem, kjer odpadna hrana konča v obliki komposta, toplotne ali električne energije in gnojila. Velike trgovske verige v večini evropskih držav sodelujejo s humanitarnimi organizacijami, ki jim pomagajo pri distribuciji hrane socialno ogroženim. Pri nas ta praksa še ni povsem uveljavljena, čeprav se nekateri trgovci in  gostinci trudijo tudi v tej smeri. Uradno freeganstva v Sloveniji torej ni zaznati, neuradno pa se prakse poslužuje precej ljudi. 
Dober prikaz freeganstva nam ponuja kratek dokumentarec Spoznajte freegane (Meet The Freegans), ki si je na festivalu kratkega dokumentarnega filma International Documentary Challenge 2008 prislužil nagrado za »Najboljši prikaz političnega/socialnega problema«.
Prvoosebno izkušnjo za nas občasnik, nam je podala tridesetletna Švedinja, Lisa, ki se je s prakso spoznala v Stockholmu in jo nato skušala nadaljevati v Sloveniji, kjer živi zadnji dve leti:
“Freeganstvo sem na Švedskem prakticirala leto dni. Večinoma smo prežali na smetnjake in kontejnerje Lidla, saj je tam bilo več zavržene hrane kot drugje. Mnogokrat je šlo za hrano, ki ji je potekel rok uporabe - a le za dan ali dva. Hrana je bila povsem užitna in nihče, nikoli ni imel težav s prebavo. Vsakodnevno smo našli tudi kruh in obilico zelenjave. Freganstvo je prepričanje. Zakaj bi kupovala, ko pa lahko dobim zaprt in neoporečen izdelek zastonj ali ga sama vzgojim? Zdi se mi neumno, da se proizvede toliko hrane, polovica zavrže, po drugi strani pa v Afriki prebivalstvo umira od lakote. Nič slabega ni na tem, če se najdemo ljudje, ki smo pripravljeni sprejeti nekaj, kar je zavrženo - pri tem ne gre le za hrano. V Sloveniji je praksa freeganstva mogoča le po zasebnih smetnjakih ljudi, zato se tega redkeje poslužujem. Trgovine imajo zaklenjene kesone. Nekajkrat so me označili kot brezdomko. Na Švedskem temu ni tako, saj imajo brezdomci urejeno prehrano s strani občine. Po mojih izkušnjah se V Sloveniji največ zavržene hrane dobi po tržnicah in v kesonih menz.”