BEGUNCI PRED VOJNAMI, LAKOTO IN ŽEJO NISO NIČ NOVEGA

Oni večer sem buljil v TV ekran, poročila so bila in v njih novice o nesrečnih beguncih. Begunci pred vojnami, lakoto in žejo niso nič novega v žalostni zgodovini človeštva. Razen raznolike obarvanosti kože vsi izgledajo podobno. Utrujeni so, lačni, prestrašeni, potrti, z otroci in culami v naročjih in s pogledi uprtimi v smeri raja. Raj je zanje civiliziran« svet. Kapitalistične sile tipa Evropa, kamor so pred četrt stoletja bežali ljudje iz nekdanje v vojno pogreznjene Jugoslavije in kamor sedaj bežijo Sirci, Iračani, Afganistanci, Somalijci in drugi nesrečniki z vojnih območij, ali denimo v Z.D.A., v katero se zlivajo valovi južno ameriških migrantov, ki bi jih ameriški velekapitalist in predsedniški kandidat Donald Trump tako zelo rad deportiral nazaj čez južno mejo Z.D.A. in nato postavil zid, da se kateri ne bi uspeli vrniti.

Ja, zijam v ekran in na njem ograje. Ograja na TV ekranu z ostrimi kremplji hoče zgrabiti neko staro mamko, ki bi se rada zvlekla pod njo. Nek moški skuša spraviti dojenčka čez ta kovinski gobec, ki naj bi ustavil nesrečnike na njihovi poti v odrešitev. In potem spet kolone ljudi na poti, množice zbrane na postajah, policija, solzilec, pendreki, tudi streljanje. V Nemčiji pa goreče stavbe, namenjene prihajajočim beguncem. Ob vsemu omenjenemu pa tudi podobe človeške dobrote, ker kdor ima dušo in srce kolikor toliko čisto, mora začutiti potrebo, da bi pomagal. Tako ali drugače. Tako na ekranu lahko vidim Človeka, ki je v času razpada Jugoslavije kot otrok z družino pribežal iz obkoljenega  Sarajeva, danes pa ponuja »kuču trokatnicu« beguncem, ki bodo ob vstopu vanjo zagotovo pomislili, da so v raju. Pa država Slovenija? Ah, mi že ne bomo postavljali ograj, pravijo prijazno nasmejani politiki. Slovenska politika kar se tiče »tujcev« premore marsikateri trik s katerim se jih lahko reši. Nenazadnje jih lahko preprosto izbriše. Ja, prav ste prebrali, izbriše. Kot Veliki Houdini ali Copperfield. Že res, da so naposled po osamosvojitvi izbrisani državljani Slovenije nekako spet splavali na površje skozi visoko evropsko zakonodajo, ampak da so se spet pojavili je bilo potrebno četrt stoletja in mnogi niso več med živimi. So dokončno izbrisani. Neka velika stavba, ki jo je v času balkanskih vojn za potrebe beguncev uredil UNICEF, in ki jo država Slovenija vidi kot možnost za nastanitev beguncev danes, so tatovi izropali od strehe do temeljev. Tudi to vidim v novicah. In nato prizor tistega malega utopljenega dečka… Najbrž ga ni človeka, razen približno 2% ljudske populacije, kolikor naj bi bilo psihopatov med nami, ki ga tak prizor ne prizadene. Rani, nekam globoko, čeravno otroci umirajo vsakdan in na vse možne načine, ker jim nismo zmožni zagotoviti preživetja. Ker smo kljub vsem zakonom in postavam, demokraciji in domnevnemu spoštovanju človeških pravic prav mi, takoimenovani zahodnjaki tisti, ki teroriziramo šibkejše kjerkoli se to splača. Seveda vse zgolj zaradi lastnega dobička in posledičnega ugodja. Moram se popraviti; v tej enačbi pravzaprav nismo mi in oni, ampak so zgolj bogati in revni, ker tudi vsak peti slovenski otrok po statistikah živi pod pragom revščine in tudi staršem teh otrok ne preostanenič  drugega, kot da postanejo ekonomski emigranti in odpotujejo s trebuhom za kruhom. I WANT TO GO GAYMONEY!, je pisalo na kosu kartona, ki ga je v objektiv novinarske kamere molil en od beguncev na TV ekranu. Ja, vsi bi radi šli v Nemčijo! Čeprav humanitarno vedno dobro razpoložena Angelina Jolie izjavlja, da je treba ločiti med tistimi, ki bežijo pred vojno in nasiljem in tistimi, ki so ekonomski emigranti. Zakaj le, Angie? Če si v zosu si v zosu. Sej so tudi najini predniki nekoč šli na pot iz daljne Afrike, zibelke civilizacije, da bi si izboljšali življenja. Ali to ni človekova pravica Angie? 

SEBIČNOST JE HUDA BOLEZEN. UPAM, DA JE NISTE STAKNILI TUDI VI, TUDI JAZ...

In tudi radodarni supermiljarder Bill Gates izvira prav od tam, ker smo ljudje ena sama družina, čeprav hudo skregana in polna zamer. In še ena novica s TV zaslona, tokrat vesela, ker mora imeti vsak konec, tudi konec televizijskih poročil happy end. Bill pravi, da bo 95% svojega več sto milijard vrednega imetja razdelil v humanitarne namene. Pardon, ne bo ga razdelil sam ampak nekdo, ki ga bo za to pooblastil, ker se bo to menda zgodilo šele po njegovi smrti. Človek se ob tem lahko vpraša ali Billy ne bi raje še za časa življenja užival v humanitarnem deljenju svojih cekinov za pomoč pomoči potrebnim? A kaj češ, verjetno se je težko ločiti od bogastva, ko ga enkrat imaš, a Bill? Ja, in sebičnost je huda bolezen. Upam, da je niste staknili tudi vi, tudi jaz, in bo vsak prispeval vsaj kanček sebe in svojega za račun pomoči potrebnim kjerkoli in kdorkoli že so, še danes.