Letos poleti smo se ekipa štirih: študent teologije Blaž, zdravnica Barbara, diplomirana medicinska sestra Monika in študentka medicine Marija odpravili na pettedensko prostovoljno delo v mesto Kobbo v Etiopiji. Pod okriljem Botrstva Etiopije patra Jožeta Andoljška smo se pol leta pripravljali, hodili na dodatna izobraževanja iz tropske medicine, zbirali sredstva, finančna in materialna, za delo v sirotišnici in bolnišnici, ki ga vodijo sestre uršulinke.
Barbarina izkušnja: Že ko smo pristali me je nekoliko suha in pusta pokrajina nagovorila. Ni pustila praznine, marveč odprt prostor in zaupanje, da bom naslednjih 5 tednov preživela v Etiopiji. Pot z avtomobilom do našega cilja- mesta Kobo je bila svojevrsten »Gardaland«. Ogromne luknje, ki so zevale iz asfalta, prehitevanje, ovinki, krave in kamele na cesti, ki se niso umaknile.  Ker one so glavne na cesti. Ampak v srcu je zaradi molitve bil mir in zaupanje, da smo v Božjih rokah. 
Prvih nekaj dni je minilo v prilagajanju na afriške razmere. To pomeni, da počasi »padeš not«. Najprej smo spoznali sestre uršulinke v skupnosti, otroke v sirotišnici ter zdravstveno osebje v bolnišnici in porodnišnici. Iskrivost porodničarja, zaupnost tehnikov, pripravljenost in odprtost na sodelovanje je bilo tisto, kar nam je že od vsega začetka pomagalo zgraditi dober odnos z zaposlenimi, to pa je bil temelj, od koder smo gradili dalje. 
Naše delo je bilo zelo razgibano. Po zajtrku vizita v porodnišnici, nato vizita v bolnišnici. Po njej smo se porazdelili: Monika in Marija na triaži in urgenci, jaz v OPD (out-patient department, kot ambulanta družinskega zdravnika) in urgentni ambulanti. Vmes smo seveda šli nazaj pogledat bolnike v bolnišnico, kosilo, nadaljevanje popoldne. Včasih smo ob težkih primerih imeli vizito tudi ob 21.00, saj je bil primer pacienta resen in je zahteval večji nadzor. 
Srečevali smo se z najrazličnejšimi primeri. Precej je bilo poškodb, predvsem v prometnih nesrečah, pretepih, pa tudi v domačem okolju. Matere kuhajo na odprtem ognju zunaj, kjer se igrajo otroci. Nemalokrat pride do kakšnih opeklin zaradi nepazljivosti. Poleg kirurškega dela so bile v ospredju infekcijske bolezni - pljučnica, malarija, dehidracije ob driskah in bruhanju. Sem in tja tudi kakšna astma, epilepsija. Zanimivo mi je bilo, da smo srečali nekaj takšnih bolezni, kjer imamo največ izkušenj v razvitem svetu: povišan krvni tlak, srčno popuščanje, sladkorna bolezen.
Bolnišnica, kjer smo delali je zasebna, zato je potrebno za vse storitve plačevati. Tistim, ki si tega niso mogli privoščiti, smo z zbranimi sredstvi krili zdravljenje in zdravila. Pogosto se je zgodilo, da kakšne diagnostike nismo mogli opraviti v naši ustanovi, zato je bilo potrebno bolnika napotiti v drugo bolnišnico. Do tega so bili pogosto odklonilni. Najprej so morali vprašati za dovoljenje glavo družine, nato pa zbrati sredstva za pot, ter na tistem mestu najti kakšnega prijatelja, ki bi ga sprejel v stanovanje, saj si bivanja v bolnišnici ni mogel privoščiti. Kolikor smo mogli, smo pomagali... Kar nekaj primerov mi je ostalo v spominu, ko so bolniki zavrnili hospitalizacijo pri nas, kljub temu, da smo jim zagotovili pomoč. Težava je bila v tem, da enostavno niso vajeni, da ležiš v bolnišnici. Ženske so se zmeraj obrnile na moža ali očeta za dovoljenje, da tam ostanejo. Ko so bili enkrat v bolnišnici, pa je prišla cela družina. Prinesli so bolniku hrano, ga negovali, človek ni bil niti minuto sam; popolnoma drugače kot pri nas.
Tudi ženske po porodu niso  ležale tri ure, takoj se vstanejo, in po treh urah gredo že domov, nekatere pa že takoj po porodu... Ženske logike počivanja ali ležanja ne poznajo. Doma jih čaka kopica otrok, prav tako vodijo celotno gospodinjstvo, nabirajo dračje,... 

Tudi zgodbe o alternativnih pristopih so še kako resnične. Bolniki gredo najprej k vraču, šele nato k zdravniku. Nemalokrat si,  predvsem ženske, puščajo kri, imajo kakšne znake po obrazih, sami opravljajo manjše kirurške posege (beri: odrežejo kakšno bulo, otroku odstranijo seme melone, ki si jo zatakne v sluhovod, ali pa mandeljne, ker je kašljal). Zaplete pri teh bolnikih pa se seveda rešuje v bolnišnici.
Najbolj ljubeznivi pa so seveda otroci. Na cestah so nas pogosto ogovorili, ko je prišel eden, se jih je hitro nabralo deset. Kot belec si hitro opažen... Na ulicah se igrajo, pojejo, krepijo in pripravljajo na življenje, ki je tako drugačno in težje kot pri nas. Prava borba za uresničitev sanj! 
Pa vendar ves čas »Salam« in pozdrav z ramo, vesel »Amesegenalo« (hvala v amharščini). Življenje pri njih je res tako preprosto. Z nekim normalnim časovnim potekom. Brez »sekirancije«. Ko vedo, da so prišli do meje, pa najbolj znan stavek: »bomo molili, naj bo, kot Bog hoče«. In »aj zuš« - bodi močan. 
Afriška izkušnja mi je veliko dala. Predvsem tiste trezne hvaležnosti za vse lepo in dobro, kar mi je bilo v življenju podarjeno. Čutim pa, da nič od tega ni zares moje in da je samo moja dolžnost, da vse te izkušnje, hvaležnost, ljubezen dam naprej...Mogoče bi do teh zaključkov prišla tudi v našem svetu. Vendar je res lepo, ko za kakšen mesec zamenjaš okolje za popolnoma drugačen način življenja in razmišljanja. Naučiš se veliko novega, in se ponižen vrneš ob notranjih spoznanjih, ki so ti bili ponovno podarjeni...
Marijina izkušnja: Afrika me je privlačila že od malega, ko sem po televiziji gledala razne dokumentarne oddaje o afriških živalih, afriških otrocih. Afriški ljudje so se mi zdeli zelo lepi. Skoraj na začetku študija medicine sem si zaželela, da bi šla na kakšno medicinsko odpravo, saj sem občudovala starejše študente, ki so to doživeli. Nisem pa še vedela kam, kdaj in kako?

ŽENSKE PO PORODU NISO LEŽALE TRI URE. TAKOJ SE VSTANEJO
IN PO TREH URAH GREDOŽE DOMOV. NEKATERE PA ŽE TAKOJ PO PORODU.

Dobro leto pred odhodom v Etiopijo, sem čisto slučajno dobila povabilo in kontakt p. Jožeta Andoljška preko znanke. Povedala mi je, da zelo potrebuje zdravnike in študente medicine in da lahko grem, če želim. Vabilo me je zelo presenetilo. Ker nisem želela iti sama, sem se spomnila še na prijateljico iz bivšega študentskega doma, zdravnico Barbaro Grm. Tudi ona je bila za. Skupaj sva obiskovali predavanja iz Tropske medicine. Kasneje sta se nama pridružila še medicinska sestra Monika in bogoslovec Blaž. Predstavljala sem si, da so vsi ljudje v Afriki popolnoma shirani, da je povsod sama puščava in da vsi živijo v slamnatih hiškah. Spoznala sem, da so bile moje predstave čisto preveč stereotipne in da tudi v Afriki obstajajo zeleni travniki s potočki, bogati ljudje… Kljub vsemu pa imajo neprimerljivo manj materialnega bogastva kot mi. Ker smo se večino časa gibali znotraj obzidja bolnišnice, ki je bila za Afriške razmere precej lepo urejena, morda niti nismo prihajali v stik z najbolj revnimi. Zato je bil zame še toliko bolj dragocen obisk sirotišnice v 30 minut oddaljenem kraju, kjer je bila zgodba popolnoma drugačna. Če bi lahko od vseh izkušenj v Afriki izbrala le eno, bi izbrala to. Tam sem doživela kaj pomeni, da se ti para srce ob pogledu na majhnega otroka, ki je lačen in osamljen. Domov sem se vrnila v veliki hvaležnosti za vse, kar imam tukaj v Sloveniji in sem pogosto imela za samoumevno.
Monikina izkušnja: Kljub temu, da je izkušnja Afrike, te črne celine, že nekaj mesecev za nami, so občutki in spomini še zelo živi. In pride dan, ko si zaželim, da bi bila zopet tam, z njimi in med njimi …
Zakaj? 
Želja, da bi se nekoč odpravila v Afriko, je dolga leta tlela v meni. Že kot študentka sem obiskovala predavanja iz tropske medicine, vendar takrat ni bilo odprave, s katero bi se podala na to izkušnjo. Decembra 2017 sem zasledila oglas, da v Etiopiji primanjkuje medicinskega osebja in ta želja se je zopet prebudila v meni. Prijavila sem se in začelo se je odvijati, z Božjo pomočjo, ki je bila ves ta čas močno prisotna. Spoznala sem še ostale člane ekipe, s katerimi smo se res dobro ujeli in se intenzivno pripravljali na odhod. Z zbiranjem sredstev ter še dodatnimi izobraževanji iz tropske medicine so priprave potekale umirjeno in tak je bil tudi naš odhod – umirjen in poln (za)upanja, da se podajamo na neznano pot s ciljem pomagati pomoči potrebnim. Lahko bi rekli, da smo se podali brez velikih pričakovanj in se prepustili Afriki. 

ČAS V AFRIKI TEČE POČASI IN VPRAŠAŠ SE, ČE POZNAJO STRES, KI JE PRI NAS TAKO
MOČNO VPET V VSAKDANJOST.

Ob pristanku na črni celini so bili v meni močni občutki in takrat sem se šele zavedala, da sem res tukaj, da sanje, želje, postajajo resničnost. Po dneh prilagajanja na tamkajšnje razmere, ko opazuješ to revščino, začutiš ta težak boj preživetje iz dneva v dan. Hkrati me je presenečala prijaznost in odprtost teh ljudi. Ko smo se prve dni družili z otroci iz sirotišnice se je iz začetne zadržanosti hitro odvilo srečanje v sproščeno druženje. Ob misli, da so to sirote, me močno stisne pri srcu. Zvedave oči govorijo same zase in spretni prstki naredijo neverjetne frizure. Nimajo želja po novih oblekah, najnovejših telefonih, igračah. V svoji skromnosti si želijo ljubezni, dotika, bližine in to jim zadošča, navda jih z veseljem. Hitro se je izkazalo, da afriški pregovor »če hočeš hiteti, pojdi sam, če hočeš priti daleč, pojdi v skupini« še kako močno drži. Kot skupina smo krepili medosebne odnose in postajali pravi prijatelji ter ob vsakodnevnih refleksijah ugotavljali, kaj dobrega še lahko naredimo. 
V bolnišnici dela ni zmanjkalo. Naš delavnik se je začenjal ob 8h zjutraj in potekal čez celoten dan, včasih tudi pozno zvečer. Primeri so bili najrazličnejši in težko ti postane, ko se zaveš, da so standardi, ki si jih vajen v »evropskem svetu« zelo drugačni od »afriških«. Veliko je bilo improvizacije, iznajdljivosti, da neko zdravstveno stanje (poškodbo, rano,...) oskrbiš. Zaposleni so nas toplo sprejeli in počutili smo se kot del tima. Imajo veliko znanja za določene primere, bili pa so nadvse veseli, da smo jih tudi kaj novega naučili, jim pokazali, kako lahko določene stvari izboljšajo. Razveselili so se vsega materiala, ki smo ga prinesli s seboj. 

Ko vstopiš na oddelek, kjer ležijo pacienti (ležalne dobe so po večini zelo kratke) začutiš njihov specifičen vonj, ki ti hitro postane domač. Ob pozdravu v amharščini »Salam« in stisku roke te takoj sprejmejo medse. Pacienti so neverjetno potrpežljivi in pridejo v bolnišnico ko res ni druge možnosti. Pred obiskom zdravnika je še vedno na prvem mestu vaški vrač ter razni naravni, zeliščni pripravki, ki naj bi pozdravili določeno zdravstveno stanje. Med seboj se zelo spodbujajo, so si v oporo in se opogumljajo. Šop banan in tradicionalna »injera« pri tem neverjetno pomagata. Prav tega nam tukaj, v tem delu sveta, manjka. Ko hitimo eden mimo drugega so vsi ti medosebni odnosi velikokrat preveč površinski. Živijo v skromnih domovih v razširjenih družinah, družine so številčne in ženske imajo tukaj posebno mesto. Mene je presenetila ta ženska moč, ki se pokaže že ob porodu. Kaj vse ženska zmore – več ur hodi iz oddaljenih vasi po vodo, skrbi za vsa mogoča gospodinjska dela, vzgaja otroke… Neverjetne so. Na drugi strani pa vidiš zgarana telesa tako moških kot žensk, ki govorijo o tem, da je življenje tukaj, v Etiopiji, težko, včasih zelo težko. 
Čas v Afriki teče počasi in vprašaš se, če poznajo stres, ki je pri nas tako močno vpet v vsakdanjost. Kljub revščini iz dneva v dan živijo s hvaležnostjo. Za vse, četudi je to le topel pogled, pozdrav, stisk roke. Vendar znajo videti tiste drobne dobre stvari in z nasmehom te očarajo. Sprašujem se, če je vredno, da mi tukaj iz dneva v dan poslušamo pritoževanje, nezadovoljstvo nad vsem mogočim? Imamo vse, a hkrati pozabljamo, kako pomembno se je zahvaljevati za ta trenutek, zgolj da si, da obstajaš. To Etiopijci znajo, znajo se poveseliti ob posebnih priložnostih pripraviti tradicionalno »coffee ceremony«, ki lahko traja ure in ure. In ob odlični kavici poteka pogovor, smeh, daleč od vse mogoče tehnologije. Velikokrat je zmanjkalo elektrike in šele takrat ugotoviš, kakšno moč ima plamen ene same svečke, kako lahko prav ta plamen združuje ljudi in jih osreči. 
In ko sem tako zadnji dan v Afriki sedela na letališču v Mekelleh, se je moj pogled skozi okno razprostiral daleč v daljavo Etiopije, malenkost bolj zeleno kot ob prihodu. Počutila sem se drugačna, bogata za vse te izkušnje, predvsem pa hvaležna in srečna. Za konec, pa se je v mojem »afriškem« dnevniku našla misel: »Ljubezen vse preobraža  in v najbolj vsakdanje stvari vnaša znamenje neskončnosti.« Želim si, da bi tudi mi vsi znali v vsakdanjem življenju videti, začutiti in deliti Ljubezen!
Blaževa izkušnja: Potrebnih je le nekaj stotakov in dan vožnje, da beli Evropejec v modernih »treking” oblačilih vstopi v povsem drug svet.
Zakaj bi sploh šel v Afriko? Da bi se malo razgledal? Prinesel nekaj drobtinic iz obložene mize, in pri tem mislil, da pomagam? Da bi v sebi zbudil glas sočutja? Na etiopska tla sem stopil s temi vprašanji, ko sem po dobrem mesecu odhajal, pa so bila v meni povsem druga občutja, ki jih želim deliti s svetom.
Moji stereotipi o stanju v sedmi najbolj revni afriški državi so se kmalu porušili. Nisem prišel v suho deželo, kjer otroci stradajo in živijo v obupu. V mestih gradijo stanovanjske bloke, Kitajci so postavili nekaj cest, deževna doba pa je kmalu naredila pokrajino bolj zeleno in prijetno. Prispel sem k sestram uršulinkam, ki v majhnem mestecu Kobo vodijo zasebno bolnišnico, šolo in sirotišnico. Kot vedno na začetku sem bil zadržan. A ni trajalo dolgo, da sem se počutil res domače in sprejeto. Nisem točno vedel, kaj bo moje delo. Kmalu sem spoznal, da tam ne morem delati z rokami, temveč s srcem. Imel sem čast, da sem srečal mnogo ljudi, slišal številne srečne in tragične zgodbe in vstopil v konkretno življenje vsakdanjika nekaterih Etiopijcev.
Resnica je, da je revščina prisotna skoraj povsod. Srce me je bolelo, ko sem gledal, da večina vseeno živi v blatnih kočah in hodijo s kantami za bencin po umazano vodo. Številni se preživljajo z za nas banalnimi stvarmi, ko so preprodaja čigumijev ali s pašo ene koze. Otroci hodijo vse dni v isti raztrgani in umazani majici. Skoraj pa ne najdeš človeka, ki bi prosjačil, saj ni nikogar, ki bi mu lahko kaj dal. Pravzaprav so me večkrat prosili za majico, kot za denar. Kljub temu hodijo po cestah z velikimi nasmeški na obrazu. Ko zagledajo belca, je to gotovo doživetje dneva in mnogi te želijo pozdraviti. Mojo zadržanost sem kmalu premagal z njihovimi tradicionalni pozdravi - stisk roke, trk z rameni in vesel vzklik »Salam!« ali »Mir!«. Pokazati bližino in prijateljstvo jim sploh ni problem. Ti ljudje so pravzaprav… srečni! Po vseh evropskih standardih bi morali, ob tem vsesplošnem pomanjkanju upanja, biti sedaj že povsem depresivni. A oni so resnično zadovoljni in veseli! Pa čeprav živijo ravno toliko, da preživijo.
Svojo izkušnjo pa sem najbolj okrepil s tednom dela pri Misijonarkah ljubezni ali sestrah Matere Terezije v Addis Abebi. One resnično delajo samo z “the poorest of the poor”. Biti v velikem kompleksu, obdan z ljudmi s ceste, s posiljenimi materami, s prizadetimi, s sirotami … Kje je razlog, da premagaš upor pred umazanim in zapuščenim človekom? Da ob grdi in smrdeči gnojni rani ne pomisliš več na bruhanje, temveč na nežno previjanje? Da že sam smrdiš od polulanih in umazanih otrok, ki plezajo po tebi, pa te niti najmanj ne moti? Svoj razlog sem našel v odgovoru sester - prav v vsakem revežu skušajo videti Jezusa! In potem sploh ne vidiš več zanemarjenosti, smradu, umazanije, ampak človeka, ki ti je hvaležen za tvojo ljubezen in te objame, celo poljubi! Nimajo ničesar več, ostala jim je le še ljubezen. In s to ljubeznijo so me obsipali do te mere, da sem nazaj prišel resnično bogat človek!

NISEM TOČNO VEDEL, KAJ BO MOJE DELO. KMALU SEM SPOZNAL,
DA TAM NE MOREM DELATI Z ROKAMI, TEMVEČ S SRCEM.

Eden izmed bolnikov mi je dal potrditev, da je bistvo v tem, da ljubezen kroži! Rekel je: »Vi belci ste resnično dar od Boga. Pridete za kratek čas, a med nas prinesete ljubezen, veselje, pesem, smeh. Ni vam težko, da nas ostrižete, previjate rane, nam delate družbo, nam pojete. Nikogar nisem imel, sestre so me pobrale na ulici. One so poskrbele so zame, vi skrbite zame. Da vse to obstaja in da ne umiram na cesti - to je res dar od Boga!«
Nekaj stotakov ne bo nikoli dovolj, da spremeniš svet. Tudi milijoni ne bodo pomagali. Zlo, krivice in brezup se resnično lahko premaga samo z ljubeznijo. To pa lahko vsak bogato deli, le odpreti mora svoje srce.