Socialna omrežja gnezdijo na vseh mobilnih napravah, samostojno ali hkrati prenašajo podatke, se sinhronizirajo z vsem mogočim, potujejo z nami in se lepijo na zunanjo plast naše identitete. Čeprav upočasnjujejo naše mašine in nam kradejo čas, se z njimi počutimo vidno. Dejstvo je, da Facebook, Twitter in Qzone (kitajsko omrežje) - trenutno tri največja spletna socialna omrežja, niso ne družbeno in ne politično sprejemljiva.  Podjetja (ter tudi vlade) preko njih kupčujejo z  valuto,  ki je ena sama - uporabniki. Obstaja pa družbeno omrežje, ki še ni napravilo ljudske kupčije, imenuje se Ello.
Ello je sveže,  dobro leto staro omrežje. Minimalistično, po strukturi malce podobno Pinterestu, malce starejšim verzijam spletnih novic. Estetsko bi ga nekateri, ki jih poznam, označili kot hipsterskega ali vsaj retro-indie. Brez reklam in vsiljevanja, umirjen in spokojen ter kar je morda najbolj pomembno, z manifestom in vizijo. 
Vanj me lani povabil nekdanji mentor, češki oblikovalec, sedaj pa je možna priključitev tudi brez povabila. Že po nekaj minutah hitro postane jasno, da Ello tvorijo esteti, umetniki, spletni oblikovalci, poeti, aktivisti in drugači misleči (roko na srce pa je precej tudi takih, ki so se priključili, da ne bi česa zamudili). Balzam za dušo in oči, še posebej, če imate, tako kot jaz, posebna občutja do pisave Courier New. Ello je pomenljiv tudi, ker je proti-vzorec obstoječim omrežjem - brez reklam, s popolno svobodo in polnim nadzorom. Vse kar na omrežju počnete in objavite, ni sledeno, kar pomeni, da niste produkt, ki se kupi in preproda. Ello želi biti transparenten, kot tak pa ima dejansko potencial, da postane orodje za opolnomočenje. In ravno to, kar bi se na internetu moralo ponujati samo po sebi (deljenje, sodelovanje, prosti pretok) je na žalost to, kar dela Ello big deal v času, ko podjetja vse bolj zažirajo v našo privatno sfero. 
Družbena omrežja nam omogočajo, da izpostavljamo različne vidike identitete - seksi gospodinja, alfa in omega notranjega oblikovanja lastne dnevne sobe, s pravilno natopirnim čopom tudi na metal koncertu ob treh zjutraj - vse to hkrati in po želji, premišljeno formulirano  za “prijatelje” s fotografijami in tekstom, posredovano kontrolirano - pasivno ali agresivno, morda samo do nekoga, najpogosteje pa vsem, ki so pripravljeni opazovati (in opazovati so pripravljeni skoraj vsi, četudi nekateri bolj na skrivaj in na videz zadržano). Najhuje, kar se lahko nekomu pripeti na socialnem omrežju je najbrž vdor v osebni profil ali pa blokada s strani uporabnika, ki ni doživeta, kot dejstvo, da do osebe nimaš več vpogleda, ampak kot nesramen manever, da oseba tvojega profila ne želi več spremljati.  In ravno zato je Ello s svojo anti-narcistično platformo deluje osvobajajoče. Vsaj na prvi pogled se zdi, da je od posameznika nekoliko bolj usmerjen na množico in to tisto, ki ustvarja, deli ideje in ni preokupirana s selfiji. S klikom na črko F, ki pomeni Friends (torej prijatelje) nas usmeri na sklop prispevkov prijateljev, s pritiskom na črko N (Noise) pa vam ekran zasujejo lično razparceliralni prispevki vseh uporabnikov omrežja Ello. V uporabi so še ukazi 1, +, =, R in CTRL/CMD, skupno torej sedem manevrov, ki vas gladko, prav zares elegantno, vodijo skozi prispevke in omogočajo raziskovanje. Prečiščeno in enostavno. 
Ello je še zmeraj v prikupni fazi, ko še ne ve v kaj se bo razvil in kaj vse bo postal in pomenil. Ne ve še, kako odreagirati na bradavičke in sramne dlake. Nekje sem prebrala, da Ello ne želi tekmovati s Facebookom, bo pa zato to avtomatično počel Facebook. Morebitni pravni konflikti Ella niso jasni. Želje mnogih so najbrž, da bi Ello ostal razpršen in odprt, čeprav bo kot kaže sčasoma za nekatere napredne funkcionalnosti potrebno plačati, kar lahko drastično zasuče odnos uporabnikov. Obenem je hitro jasno, da čeprav Ello ne omogoča oglaševanja, vendarle ni izrecno proti marketingu. Pravno gre za neprofitno organizacijo iz ZDA, kar pomeni, da ga investitorji ne morejo prisiliti, da svoje podatke deli ali ponudi oglaševalcem. Če se kot uporabnik s kakšnim segmentom tega, kar Ello počne z omrežjem ne strinjate, se lahko preprosto izločite iz procesa, pri čemer se del pravil ne nanaša več na vas. Taka rešitev ponuja sprejemljivo stopnjo anonimnosti in zasebnosti, vključenost v proces pa omogoča tudi vplivanje na razvoj Ella in morebitnih novih funkcionalnosti. Ello sicer zbira informacije o vaši lokaciji, jeziku in času preživetem na omrežju, če pa ne želite niti tega, lahko onemogočite tudi anonimno zbiranje podatkov.

Vsaj na prvi pogled se zdi, da je ELLO od posameznika nekoliko bolj usmerjen K množici in to tisti, ki ustvarja, deli ideje in ni preokupirana s selfiji.

Vse informacije, ki se shranijo na strežniku se shranijo šele po spremembi IP-ja, tako da podatkov ni mogoče slediti nazaj do uporabnika, prav zato pa je Ello tudi neuporaben za oglaševalce. Vse kar se zahteva od vas je funkcionalen email naslov, prijava z resničnim imenom ni nujna. Ello tako deluje precej pristno. Še posebej ko dobiš sporočilo ustanovitelja Paul-a Budnitz-a,  ki obvešča o tem, da bo naslednji teden nedosegljiv, ker gre na počitnice. 
Sama vidim problem Ella v tem, da imam na omrežju zgolj tri prijatelje in da se zdi, da je njihova prisotnost neke vrste statement, niso pa posebej aktivni (z mano vred) pri ustvarjanju prispevkov. Vsebina in njena uporaba pa bo tista, ki je edina lahko ključni uspeh tako zastavljenega omrežja.