Skozi temačno negotovost in vračanju k svoji preteklosti je potrebno iskati rešitve, ki žgejo znotraj. Če se jih sploh lahko premakne, ko ni dovolj vse tisto, kar poskušaš doslej. Potem je potrebno iti dlje, izven okvirov tega, kar poznaš. Bog pomagaj otroku je pripoved o prav takšnem potovanju daleč stran k sebi. Od krivde, cenzure, zanikanja, laži k upanju in otroku.
Bog pomagaj otroku je kratek roman, ki ga je napisala Toni Morrison, Nobelova nagrajenka za literaturo. V njem se potopimo v dinamično pripoved o Luli Ann Bridewell, ženski, ki je od majhnih nog zaznamovana s svojo temno poltjo.
Ta je pravzaprav bolj pomembna v mladosti, otroštvu, saj je zaradi nje v zapostavljenem položaju pri svoji materi. Ta je vztrajala, da jo Bride kliče Sweetness, ne pa mama. In zato je odločilen trenutek Bridine mladosti tisti, v katerem naredi neumnost, ki je povzročila precej škode.Krivo pričanje proti ženski, ki naj bi zlorabila otroke, je nastalo v želji, da bi opozorila nase. Iskala je pozornost, ki ji je manjkala. In zato bralca pelje tudi na pot iskanja pomiritve pri njej. Ravnokar izpuščeni iz zapora, kjer je odsedela svojo kazen in na vratih njenega doma. Na obeh koncih se je pojavila tudi Bride, seveda povsem neuspešno. Toni Morrison je knjigo napisala kot zbir različnih pogledov na dogajanje, zato lahko vse skupaj beremo iz različnih zornih kotov vpletenih. Teh sicer ni veliko, a med njimi je tudi ta ženska, po krivem obsojena ne le na ječo temveč tudi na življenje, v katerem nikdar več ne bo mogla dostojno živeti. 
Nekateri madeži žal ostanejo za vedno. In tega se Lula najbrž zaveda še bolj.

Bojim se. Dogaja se mi nekaj hudega. Počutim se, kot da bi izginjala. Ne morem vam razložiti, vem pa, kdaj se je začelo. Začelo se je, ko je rekel: “Ti nisi ženska, kakršno hočem.”

Kasneje je upodobljena povsem drugače. Kot uspešna poslovna ženska, ki skrbi za linijo kozmetičnih produktov, je Bride prelepa ženska, ki s svojo brezhibno pojavo navdušuje povsod, kamor pride. Živi s partnerjem Bookerjem in ima dobro prijateljico, ki skrbi zanjo tako v privatnem kot tudi poslovnem življenju. V vse to smo v romanu vpeljani zelo hitro, saj je zgoraj omenjenem incidentu, s katerim je Bride želela pomiriti duhove slabe vesti, ta pristala na urgenci s precej razbitim obrazom in mnogo vprašanji, na katera ni želela odgovarjati. Več kot očitno je prišel čas, ki bo terjal svoj davek na dejanje, ki ga je storila in na otroštvo, ki ni minilo tako, kot bi moralo. 

Odide tudi Booker in zgodba se prevesi v drugo polovico. Na presenečenje vseh, priznam, tudi mene, se Lula odloči, da odide za njim. V mesto Whiskey. Naselje pravzaprav. Tja, od koder je Booker prišel. In pot v iskanje Bookerja ter odgovorov na nekatera pomembna vprašanja o njunem življenju se prične. A ta pot ni drugega, kot pot v Lulino otroštvo. Lulina pot k sebi in k tistemu svetu, ki ga ni imela. Na poti namreč doživi prometno nesrečo, v kateri se poškoduje sama, poleg tega pa precej uniči tudi avto. Nekako pa se vendarle zdi, da se je roman prevesil v trenutku, ko je iz urbanega mestnega okolja prišla v vaški okoliš. Ljudje so drugačni, bolj prijazni in bolj enostavni. Lulo oskrbi družina, preprosta in dobra. To, da je ostala v nekem kraju, kjer nikogar ne pozna in se zdi kot sofisticirano mestno poslovno dekle popolnoma neprimerno za nesrečo v takšnih okoliščinah, se v resnici sploh ne zdi katastrofalno. Družina jo vzame k sebi in uredi popravilo avtomobila, popravilo tudi Lule. V času bivanja in okrevanja spozna tudi deklico Rain, ki je prav tako pri tej družini in ki se ji prav tako v življenju ni godilo dosti bolje od tega, kakor je Lula preživljala otroštvo. V tem delu romana je Toni Morrison še posebej močna, saj združuje melahnolične elemente ponovnega prisvajanja otroštva, nebogljenost glavnega lika zaradi situacije, v katero je bila vržena, najdene močne sorodnosti z malo Rain in izjemno močno prispodobno vlogo, ki jo zadobe spremebne na Lulinem telesu. Ta kot odrasla ženska kmalu začne opažati, da se njeno telo spreminja. Lula ponovno postaja deklica. Prenehajo ji rasti dlake in prsi so praktično izginile. A to je bila sprememba, ki jo je opazila le ona sama. Kar je bilo v resnici edino pomembno. Ona je bila tista, ki je morala iti skozi vse to. Pa čeprav daleč od vsega, kar je poznala in ljudi, ki jim je zaupala.

Bride od prijazne družine odide. Telo se postavi nazaj, avto zopet deluje. Zato odide na pot iskanja Bookerja. V njegovo mesto tudi prispe. Avtorica ne štedi s prostorom, ko je potrebno opisati karakterje, mojstrsko v zgodbo vplete tudi Bookerjevo preteklost in okoliščine, ki so privedle, da sta se glasbenik in poslovna ženska tudi srečala. Bride tako v Whiskey tudi prispe. In počasi, stran za stranjo odkriva Bookerja, ki je prej ni zanimal in o njem ni vedela ničesar. Po krajšem postanku je odločena, da ga poišče. Da poišče odgovore na vprašanja o tem, zakaj jo je zapustil. Ali v resnici, da poišče Bookerja, ki ga sploh ne pozna, a ga vseeno ljubi. Že dolgo je namreč tega, kar v pritljažniku avtomobila pelje njegovo popravljeno trobento. Kako se bo vse skupaj končalo, pa je obvezno prebrati v knjigi. Bookerjeva zgodba je na nek način namreč ravno tako polna trpkih travmatskih izkušenj. Tudi on je imel brata. Adama. Ki je končal pod rokami zelo grdega človeka. Podobno grdega, kot je Lula trdila za tisto učiteljico in jo s svojim pričevanjem za deset let pahnila v ječo. Zato Lulo in Bookerja povezuje nekaj še mnogo globljega, kot se je zdelo do sedaj. In zato Lula opravlja ta Camino. Končno soočenje med njima, med preteklostmi in čustvi, tega torej po vsem tem ne gre zamuditi.
Ta butasta lepa kuzla. Nič o tem, kam gre ali koliko časa je ne bo. 

Toni Morrison je napisala izjemno zanimivo delo. Zelo razgiban roman, ki dogajanje seli v časovnem in prostorskem oziru, v vseh pa se premika izjemno suvereno. Od preteklosti, kjer se zgražamo nad materjo in očetom, kako označujeta dekle zaradi njene barve kože, in s tem ne vedoč odpirata rane, ki ne bodo nikdar pravzaprav zaceljene. Rasizem, ki se v svojih mnogih modusih še nikdar ni izkazal za upravičenega in dobronamernega. Tu ne gre za ščitenje otroka. Tu gre za samocenzuro, sram in zanikanje. Ki rojeva novo samocenzuro, z željo, da pelje k obližem, s katerimi bi pokrili rane, a napravijo le nove, nepopravljive. Tem pa preostane le še upanje, ki ga avtorica postavi na rob, na skrajni konec svojega romana. Tja, kjer bi od vsega začetka upanje moralo že biti. V prihodnost. Vmes pa se dogaja marsikaj, predvsem izjemno natančna predstavitev likov dramatis personae z Lulo in Bookerjem na čelu. V takšnih romanih vse deluje zelo neumetno, življenjsko in krhko. 

Poslušaj me. Kmalu boš spoznala, kaj je treba, kakšen je svet, kako deluje in kako se spremeni, ko si enkrat starš.
Srečno in Bog pomagaj otroku.

Kar spočetka deluje kot pisanje, ki se bere lahkotno in hitro, se hitro predstavi kot slow food branje, ki skozi melodramatično izpoved o travmatskem otroštvu združuje z nadomeščanjem bremena velike krivde, samozanikanja in praznih podob uspešnega življenja. Toni v trenutku, ko je to zelo primerno, pripelje tudi magijo, a jo pusti v začetnih povojih in o njej nima namena na veliko razpravljati. A tam je in naredi svoje učinke. Ti dokončno Lulo napravijo za center romana, v katerem kraljuje abyssus abyssum invocat; romana, v katerem ženska odide na pot do vsega, kar ji je bilo vzeto. V želji, da ne prikliče nobenega prepada več.

Tomaž Bešter
http://kon-teksti.blogspot.si/2017/04/bog-pomagaj-otroku-edino-tisto-kar-steje.html#more