Medtem ko se današnja generacija mladih o rasizmu, holokavstu in evgeniki uči iz ‘zgodovinskih’ učbenikov, so naše babice in dedki grozote druge svetovne vojne doživeli na lastni koži.

Ko sem se ne dolgo nazaj pogovarjala z dvainosemdesetletno gospo, mi je v pretresljivem pogovoru razkrila del njene osebne poti. Poimenovala sem jo babica. Ko je bila stara 2 leti, se je s starejšo sestro, mamo in očetom morala izseliti iz slovenskega industrijskega mesta, ki se je do takrat preživljajo s premogovništvom. Ne samo oni, tudi veliko drugih družin je s trebuhom za kruhom emigriralo v tujino. Nastanili so se v francoskem industrijskem mestecu tik ob nemški meji. Njen oče je dobil delo v rudniku, mama pa je izvrstno šivala in je tudi na ta način zaslužila dodaten denar za gospodinjstvo. Babica je v Franciji hodila v šolo, se kmalu dobro naučila francosko in si našla tudi prijatelje.

Druga svetovna vojna nam je pokazala, da lahko ideologija sovraštva do tistih, ki so domnevno različni od nas, seže od plinskih celic in strelov v glavo do odvzema dostojanstva in suženjskega prisilnega dela do smrti. 

Njena mama se nikoli ni navadila na življenje v tujini in je vseskozi upala, da se bodo lahko čim prej vrnili domov. Ko babica danes o tem razmišlja, meni, da se njena mama niti ni hotela, niti se ni mogla naučiti francoskega jezika. Tam so ostali 10 let in kljub vsemu živeli dobro. Vse dokler se ni začela vojna. Ta je s sabo prinesla tudi ekonomsko nestabilnost, kar je pripeljalo do pomanjkanja hrane. ‘Francozi so bili jezni na priseljence, ker ni bilo dovolj hrane za vse. Ko sem nekoč želela v trgovini kupiti krompir, mi ga niso dali. Rekli so: ‘Vi ste boši, pojdite drugam!’’ mi pove babica. Ne ve sicer, kaj ‘boš’ pomeni, razume pa, da gre za etnično negativno zaznamovan pojem. Kmalu za tem so mesto res zapustili. Nastanili so jih v zavetišču, kamor so vdrle Hitlerjeve enote SS-a in začele zbirati moške, da bi jih odpeljale v koncentracijska taborišča. Babica se spominja: ‘Ko je vojak stal pred mojim očetom, sem se mami, ki me je grozno močno držala, izmuznila iz rok in vsa v joku odhitela do vojaka. Rekla sem mu: ‘Naš ata ni jud, mi smo iz Slovenije. Ne odpeljite ga!’ V istem trenutku je oče omedlel in iz ust so mu pričele uhajati bele pene. To ga je rešilo, da ga niso odpeljali.’ Ko so se vrnili v Slovenijo, je babica prvič videla podeželje. Navajena na edino realnost industrijskega mesta ni mogla razumeti, zakaj kakšna kmetija stoji sama sredi travnika. Ko je tam pričela obiskovali šolo, so nekega dne nemški vojaki vse otroke iz šole poklicali in jih pozvali, naj gredo za njimi. ‘Ustrelili so partizana in mu odsekali glavo. Nas otroke so prisilili, da ga pogledamo,’ pove babica. Njena mama nikoli ni prebolela grozot, ki jih je doživela med vojno. Še več let je nemo stala ob oknu in v strahu vsak dan čakala, kdaj bodo prišli vojaki in postrelili celo družino.  

Približno sedemdeset let od izkušnje te babice smo v združeni Evropi – ki je nastala na temeljih antirasizma, multikulturalizma, enakopravnosti, vladavine prava in demokracije, na temeljih polno prisotnega zavedanja o nevarnosti skrajno desničarskih idej – v Evropski parlament izvolili tudi stranke skrajne desnice. Ekonomska kriza je zopet pokazala zobe in spregovorila, da kruha ni dovolj za vse. Slovenski časopis Mladina je ob tem zapisal: ‘ Vodja ene stranke ima tetoviran kljukasti križ, drugi si želi iz države izbrisati muslimane, ustanovitelj tretje bi priseljence iztrebil z ebolo. To je »letnik 2014« Evropskega parlamenta, do sedaj najbolj protievropski, skrajno desničarski in do tujcev sovražen sklic.’

To, da zgodovina žal ni učiteljica življenj – kot meni naivno reklo – zdaj že vemo.  Vendar pa to, da iz pripovedi osebnih izkušenj naših babic nismo sposobni razumeti, kako nevarna je skrajno desna pot, kaže na našo neumnost in ignoranco. Druga svetovna vojna nam je pokazala, da lahko ideologija sovraštva do tistih, ki so domnevno različni od nas, seže od plinskih celic in strelov v glavo do odvzema dostojanstva in suženjskega prisilnega dela do smrti. Pokazala nam je, da sovraštvo in strah do različnosti ne prinese ničesar dobrega. Ignoranca do družbenih vprašanj, ki jo danes odražamo s politično apatijo, se namreč že preoblikuje v ‘zlo’, za katerega bomo soodgovorni. Kaj je to zlo? Politična teoretičarka in filozofinja Hannah Arendt je na podlagi izkušnje poročanja o procesu proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu, ki je odločilno sodeloval pri organizacijski izvedbi holokavsta, skovala koncept banalnosti zla. Bistvo njenega razumevanja je, da zlo ni esencialno umeščeno, ampak pomeni povsem preprosto odsotnost razmišljanja in popolno podrejenost avtoriteti, kar se je pokazalo tudi v primeru holokavsta.

To, da zgodovina žal ni učiteljica življenj – kot meni naivno reklo – zdaj že vemo.  

Bojim se, da nekateri mlajši prijatelji in vnuki naših babic danes o problemih sovraštva v zgodovini vedo bore malo in da po tihem morda tudi sovražijo. Zaradi odsotnosti lastnega razmišljanja so jezni na jugoslovanske priseljence – ‘Bosance’, ki bi jih poslali »tja nazaj«, češ, zakaj se ne naučijo slovensko? Jezni so na Rome, istospolnim parom pa seveda ne bi ponudili enakih pravic, kot jih uživajo sami. Ob tem pa niti malo ne pomislijo, da je ta babica v razmerah pred sedemdesetimi leti doživela enako sovraštvo, rasizem, strah in ponižanje, ki ga oni danes izkazujejo drugim, na videz različnim od njih. In tudi tega ne, da bodo nekoč morda tudi oni za nekoga odveč.