ZEMLJA

Pomislim na blato in kamne in rastline nasploh in to kroglo, ki ni čisto okrogla, z modrimi
točkami, zelenimi pikami, rjavkastimi nišami, obdano z oblačno sivkastimi lisami.
Priča jim nikdar nisem bila osebno, poznam pa te slike in pripovedi, ki govorijo o njenem gibanju,
ne da bi kdo sedel za krmilom.

Ne potrebuje človeka ne drugega živega bitja in je. Obstaja.
In daje življenje, omogoča življenje vsem prebivalcem sveta.

Ima toliko skrivnosti, a jih ne skriva … lahko raziskujem.
Saj ne daje pravila, ne postavlja merila in še nikdar ni potegnila meje, kjer bi zavpila,
da ta moj korak ne velja.

Vzpenja se v višave, spušča v globine in tudi za vse lenuhe prekriva ravnine. In tam, kamor ne
sežejo gorovja, morja in gozdovi, biva puščava, kjer ni ljubosumja,
da pretežno pesek pokriva ta tla.

Po njej se plazim v različnih metodah, bivam v raznolikih oblikah in odkrivam na lastne oči
lepote njenega stvarstva, ki jih tudi okušam, vonjam, slišim, tipam ter čutim znotraj
področja krvi in mesa.

Menim, da diha.
Se z mano igra.
Mi daje vetra in spremlja, kam bom odšla.
In ve, kdaj opazujem prav njo, čeprav samo delček celote.

Menim, da čuti.
Vprašanje, če jo žgečkam.
Sem nežna, včasih pa le grobo trepljam.

Menim, da ljubi.
Ljubim jaz njo.